V njem je navedeno, da je krst dojenčka trenutno v domeni svobodne odločitve staršev otroka in da bi morebitna prepoved krsta pomenila poseg v pravico staršev, da vzgajajo svoje otroke, iz 54. člena in njihovo svobodo vesti iz 41. člena Ustave RS. Zakonodajalec bi moral v tem primeru pretehtati, ali so za prepoved krsta dojenčkov utemeljeni razlogi, s katerimi bi dopustno posegli v navedene pravice staršev, še izhaja iz stališča varuha. Menim, da je navedeno stališče varuha glede prepovedi krsta dojenčkov vprašljivo. Človekove pravice so po 15. členu ustave omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ustava. Po 1. odstavku 16. člena ustave je sicer mogoče določene pravice začasno razveljaviti ali omejiti v vojnem in izrednem stanju, po 2. odstavku tega člena pa niti v tem primeru ni mogoče razveljaviti ali omejiti svobode vesti iz 41. člena. Če te pravice ni mogoče omejiti ali začasno razveljaviti niti v vojnem ali izrednem stanju, je jasno, da tega ni mogoče storiti niti v »mirnem« času. Torej: svobode vesti ni mogoče omejiti ali razveljaviti, pa najsi gre za polnoletno ali mladoletno osebo, saj 2. odstavek 16. člena ustave ne ločuje oseb glede na starost. Če svobode vesti ni mogoče omejiti ali razveljaviti, je jasno, da ima ta pravica prednost pred drugimi pravicami, tudi pred pravicami staršev, če bi prišlo do kolizije. Zato sploh ne more biti tehtanja med svobodo vesti dojenčka ter pravico staršev do vzgoje svojih otrok in njihovo svobodo vesti. Svoboda vesti dojenčka je nad pravico staršev do vzgoje svojih otrok, tudi verske. Seveda pa ne obstaja niti kolizija med svobodo vesti dojenčka in svobodo vesti njegovih staršev, saj vsakdo lahko uresničuje oziroma odloča samo o svoji vesti in ne o vesti nekoga drugega. Če nekdo odloča o vesti drugega, ta potem nima več svobode vesti in gre za suženjstvo ter tako odvzem pravice. To velja tudi v odnosu dojenček in njegovi starši. Vsakdo si mora torej sam izbrati Boga (ali pa ga nima) in ne da mu ga v rani mladosti ali kasneje določijo drugi, niti starši ne. To izhaja tudi iz 3. odstavka 41. člena ustave, ki določa: »Starši imajo pravico, da v skladu s svojim prepričanjem zagotavljajo svojim otrokom versko in moralno vzgojo. Usmerjanje otrok glede verske in moralne vzgoje mora biti v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo ter z njegovo svobodo vesti, verske in druge opredelitve ali prepričanja.« Starši torej samo usmerjajo, odloča pa otrok, seveda v skladu s svojo starostjo in zrelostjo. Glede na to, da dojenček po naravi stvari še ne more izjaviti svoje volje, je treba z versko vzgojo počakati. Otrokova svoboda vesti tako miruje. Če se otrok za versko vzgojo ne odloči, te ne more biti, saj verska vzgoja ni nujna za njegovo življenje. Če bi kljub temu bil versko vzgajan ali s krstom celo »prisilno« včlanjen v cerkev, bi to pomenilo kršitev njegove svobode vesti in ne bi bilo v njegovo korist, ki je celo ustavna kategorija. Podobno kot varuhinja razmišljajo tudi katoliški kleriki. Slučajno? V zvezi z udeležbo varuhinje pri maši je bilo pojasnjeno, da odziv na vabila verskih skupnosti ne pomeni delovanja v nasprotju z ustavo, temveč na simbolni ravni prispeva k spoštovanju svobode veroizpovedi, saj je treba spoštovati svobodo izražanja veroizpovedi ter verska čustva in prepričanja ljudi ter pripadnikov verskih skupnosti. Ker mora varuhinja spoštovati svobodo veroizpovedi vseh, bi bilo dobro, da bi pojasnila, kako je s svojo udeležbo pri katoliški maši spoštovala versko svobodo npr. muslimanov, ki so za katoliško cerkev zlo in jih hoče zato odstraniti, ali pa ateistov. Pa mora po lastnih besedah spoštovati versko svobodo vseh, ne samo katolikov! Je imela njihova pooblastila za udeležbo na maši?

Vlado Began, Šmarje pri Jelšah