Za napeto vzdušje so muzealci poskrbeli kar sami, saj so že pretekli petek medije obvestili, da se je bronasto bodalo, ki je leta 1985 skupaj s še drugimi 44 predmeti izginilo iz Narodnega muzeja, našlo in da jim je bilo vrnjeno. Naše radovednosti predhodno niso hoteli potešiti, to pa je med novinarji sprožilo val teorij zarote, s katerimi smo se vnaprej opremili. Sicer jih je potem kar nekaj padlo v vodo, še vedno pa ostaja okrog najdenega bodala dovolj tančic skrivnosti, da bo še naprej burilo duhove.
Prestižni izdelek
Ukradeno bodalo so izsledili leta 2015 v katalogu tik pred neko londonsko dražbo. Bilo je del zapuščine pokojnega bogatega britanskega zbiralca, imelo je zabrisano inventarno številko. Deset let pred tem je bilo kupljeno na newyorški dražbi za 6000 ameriških dolarjev, kot predmet iz zbirke vojvodinje Mecklenburške, ki je res nekoč kopala po naših najdiščih, a vsaj 30 let pozneje, kot so bodalo našli in ga shranili v takratnem Deželnem muzeju za Kranjsko. Dr. Peter Turk, kustos za prazgodovino v Narodnem muzeju, pravi, da predmet spada med najdragocenejše primerke bronastodobnega orožja, pravzaprav gre za umetniško delo, odlično ohranjeno in z unikatnim okrasjem, iz česar se da sklepati, da se je z njim kitil ugleden dostojanstvenik, in ne kak takratni bojevnik.
Rezilo je konec 19. stoletja tedanji kustos Deželnega muzeja Dragotin Dežman odkril na drugem kolišču pri Igu. Tamkajšnje najdbe so datirali v 3. stoletje pr. n. š., nekaj predmetov pa je bilo za kakšno tisočletje mlajših, med njimi tudi dotično bodalo. Da je mlajšega izvora, se da sklepati po vrezih na polkrožni ročajni plošči ali pa po visečih šrafiranih trikotnikih pod njo, kar je bilo značilno za konec zgodnje bronaste dobe. V tisti čas spada še nekaj zanimivih bodal z našega ozemlja, recimo meči iz Ljubljanice, z Lavrice in Jabelj, vse meče pa so takratni livarji iz teh krajev vešče obrtno in umetniško dodelali. Turk je zagotovil, da se je bodalo z Iga v muzej vrnilo nepoškodovano.
Po sledeh bodala
Krajo predmetov iz dveh vitrin v Narodnem muzeju so takrat naši kriminalisti pribeležili, še nekaj časa iskali morebitne sledi, nato pa so predmete vnesli v Interpolovo bazo ukradenih umetnin. Višja kriminalistična inšpektorica iz Generalne policijske uprave mag. Uršula Belaj je povedala, da so jih prav z Interpola nato obvestili o najdbi predmeta, vendar pa policiji ni uspelo pripeljati predmeta nazaj v Slovenijo, ker je pri nas medtem rok za pregon kaznivega dejanja zastaral – to se zgodi po dvajsetih letih. Zato so se zadeve lotili po diplomatski poti. Na pomoč je priskočilo ministrstvo za zunanje zadeve, veleposlaništvo RS v Londonu, svojo noto pa je dodalo še kulturno ministrstvo kot skrbnik kulturne dediščine.
Generalni direktor za zadeve EU pri ministrstvu za zunanje zadeve mag. David Brozina je nekoliko nenavadno dejstvo, da je bodalo iz Londona do Ljubljane »potovalo« skoraj tri leta, pojasnil, da so postopki pregleda muzejske dokumentacije in identifikacije predmeta (vmes je moralo bodalo še v Bruselj in k Registru ukradenih umetnin) trajali kar nekaj časa. Da gre za »naše« bodalo, pa sta najzgovorneje pričali luknjici, ki so ju izvrtali pri jemanju vzorcev brona v 60. letih. Bodalo z Iga je zdaj torej na varnem, preostalih 44 ukradenih prazgodovinskih predmetov, šlo je za orodje, orožje in nakit, od tega 39 iz zbirk Narodnega muzeja in pet iz Pokrajinskega muzeja Maribor, pa ostaja neznano kje.
