Levica, ki je slavila lep uspeh na volitvah, je tudi ena od zagovornic iskanja rešitev iz krize, a ne pri izvoru, ampak šele tam, kjer je vladal Janez Janša. Nikakor nisem njegov zagovornik niti volilec, a je že sama misel, da je nastal izvirni greh v času njegovega vladanja, popolna traparija, kar lahko dokažem z dokumenti. Levica se ne želi postaviti pred ogledalo, a ne zaradi predsednika Luke Mesca, ki je bil leta 1991 premlad, ampak zaradi drugih stebrov stranke. Luki Mescu sem sicer po elektronski pošti poslal veliko dokumentov in dokazov o tej tranziciji, na kar mi sploh ni odgovoril, kar ga pokaže v drugačni luči, kot jo nam kaže pred kamerami. Ko pa omenjam stebre stranke, ne morem mimo Matjaža Hanžka, nekdanjega varuha človekovih pravic, ki se je v odgovoru na našo željo po njegovi aktivni vlogi varuha v zaščiti delavcev pred – s strani sodstva in tožilstva nepreganjanega roparskega vodstva tovarne – zatekel v pravne floskule. Prav zaradi njega, Matjaža Hanžka, se Levica nikakor noče postaviti pred ogledalo preteklih dejanj ali vloge in lepo preskoči več kot desetletje in pri Janši išče rešitve, pravzaprav še bolj kot to – politične točke. No, prav gotovo ni samo Levica tista, ki se ne mara pogledati v ogledalo. To so prav vse stranke, ki so na politični sceni od leta 1991, in prav lepa plejada sedanjih in upokojenih politikov ter seveda popularnih »varuhov nacionalnega interesa oziroma interesa menedžerjev«, ki pa jih mediji – zaradi nerazgledanosti, slabega spomina ali pragmatičnosti – nenehno vabijo pred mikrofone, kamere ali za intervjuje, kar ljudstvo, tudi slabega spomina, mirno prenaša.

Jožef Praprotnik, Jesenice