»Spominjam se mladega župnika iz cerkvice na griču. Pogosto se je igral z nami, predšolskimi malčki, in nam nevsiljivo približal deset božjih zapovedi. Ponotranjila sem jih in čeprav nisem vernica ne RK ne nobene druge cerkve, so postale moje življenjsko vodilo. Za politiko se nisem zanimala. Šele ob teh razprtijah, ki so jih zasejali med ljudmi, sem se začela spraševati, kam pravzaprav sodim. Ugotovitve so me presenetile. Želje za čim večjo enakost, za solidarnost in socialno državo me menda usmerjajo 'na levo'. Je bil Jezus Kristus potem tudi levičar? Zmedena sem zaradi (naše) desnice. Ali ne deluje v nasprotju s svojim verskim prepričanjem? In Cerkev, ki jo podpira? Ali ne pridiga eno, dela pa drugo? V Božjem imenu?«

Kritizirala je njihov odnos do ljudi, ki »niso čistokrvni in pravoverni« Slovenci, do beguncev, istospolno usmerjenih… Pa je protiustavno vsakršno spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti. Kritizirala je privatizacijo zdravstva ter šolstva in na koncu še »najboljši gospodarski program«. Nova Slovenija ga že nekaj let ponuja kot dragocenost ter upa, da bo z njim očarala volilce. Program, ki ga je napisal neoliberalni ekonomist in ki mu z veseljem ploska Ameriška gospodarska zbornica Slovenije. Saj veste, zakaj.

»Res ne razumem, da v NSi tega ne prepoznajo. Ali pa nočejo. Potrebuje desnica nad seboj avtoritete, da se jim podredi in priklanja? Najprej Bogu, potem Cerkvi, elitam, nekateri še predsedniku stranke?« je razmišljala. »Jim to prinaša občutek varnosti, Cerkvi pa moč, bogastvo in nadzor? Se desničarjem zdi prav, da omogočijo bogatenje elit na račun revnih? Ob tem mižijo in nas prepričujejo, da to sploh ne drži.«

Malo se je zamislila in nadaljevala: »Tudi druge stranke, razen Levice, podobno razmišljajo in ravnajo. Slepijo se, da so zaradi tega napredne. V resnici pa se bolj ali manj požvižgajo na ustavo, da je Slovenija pravna in socialna država, da smo vsi pred zakonom enaki, da je vsakomur pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto, da se gospodarska dejavnost ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo… Prostovoljno in brez naše privolitve nas rinejo 'finančnim kolonialistom' v naročje. Mantro, da je vsak svoje 'sreče kovač', da smo (samo) sami odgovorni za svoje življenje, ponavljajo tisti, ki jim gre dobro na naš račun. Njihova kamnita srca nočejo vedeti, kaj pomeni biti star, bolan, invalid, nezaposlen in brez lastnega doma. Zase želijo več in več. Iz pohlepa pa ne bi ničesar delili…«

Žalostna je. Ne skrbi jo zase, teh nekaj let bo že preživela, ampak za otroke in vnuke. Le kaj bo z njimi?

Polona Jamnik, Bled