Pride kakšen dan, ko ne morem, ne znam pisati drugače. Potrebujem tujo glasbo, da bi zagnala svojo lastno, in velikokrat se mi trenutna najljubša pesem zažre v misli kot kažipot, ki me pelje v krasni novi svet, o katerem doslej nisem imela pojma. Tam srečujem spoznanja, zaradi katerih mi je nato lepše, lažje živeti. S sposojenimi melodijami se požvižgam na vsakodnevne katastrofe, na sitne resnice in pekočine v želodcu. Prepevam slabo, a zato toliko raje. Ko je moja trenutna najljubša pesem res dobra, mi iz telesa naredi nekakšen specializiran sprejemnik in oddajnik v eni, združ

Prebrali ste manjši del članka,
če želite nadaljevati z branjem, se morate prijaviti, registrirati ali naročiti.

Registrirajte se povsem brezplačno - vsak mesec imate poleg vseh odprtih vsebin brezplačni dostop do 4 zaklenjenih člankov na spletnem portalu Dnevnik.si ter v mobilni aplikaciji Dnevnik.si.

NAROČI SE PRIJAVI SE

Še niste registrirani? Registrirajte se tukaj.