Varuhinja je ocenila, da ureditev, ki (že preverjenim!) upravičencem do socialne pomoči zakonske povišice te pomoči ne prizna, dokler zanjo posebej ne zaprosijo, ne krši njihovih pravic. (??) »Saj jim je dostop do tega omogočen.« (???) Dostop do podpore jim je omogočila odločba CSD, ki je ugotovila, da so upravičenci – vsa povišanja jim odtlej pripadajo avtomatično. In je tako tudi bilo vse do te zadnje, »izredne« povišice – čeprav so že doslej tudi vse »redne« povišice tistim redkim, ki so z njo prekoračili premoženjski cenzus za kakšno drugo socialno pravico, včasih dejansko več odvzele, kot so z njo pridobili. Toda zakonske možnosti, da bi takrat rekli »izplačujte mi raje še naprej nezvišano podporo, da bom ohranil neko drugo pravico«, seveda niso imeli. In je v sistemu tudi zdaj sploh ni.

»Izmislilo« si jo je ministrstvo. Zakaj? Ker je imelo v proračunu pripravljena sredstva le za povišanje podpore z 297 na 331 evrov, ne pa na 385 evrov, kakor je določil zakon, ki mu je ministrstvo nasprotovalo. Toda zakon je določil tako – in država je zdaj dolžna to vsem tudi izplačati. Iz katere rezerve bo to postrgala, je njen problem, ne problem upravičencev do socialnih podpor. To je njihova pravica – in varuhinja človekovih pravic bi tudi tu morala braniti te pravice, ne pa državno blagajno – ali ministrstvo pri njegovem iskanju izgovorov v morda nejasni zakonodaji. Če je ta v tej točki res premalo jasna, je (ponavljam od zadnjič) »treba dati prednost popolnoma jasni vsebini pravic pred morebitnimi nejasnimi ali pomanjkljivimi zakonskimi določbami o načinu njihovega uveljavljanja«. O tem bistvu problema pa v pojasnilu urada varuhinje ni bilo niti besede.

Omenjajo pa že, da se bodo s 1. 1. 2019 te socialne podpore »na podlagi zakona znižale«, namreč s 385 na 331 evrov, in da se bo takrat »vprašanje avtomatičnega preračuna pravic znova pojavilo, saj zakon tudi tega ni posebej določil«. Ker bodo odločbe o podpori 385 evrov seveda veljale le do konca leta, bi po »logiki« ministrstva upravičenci potem avtomatično padli nazaj na 297 evrov in brez posebne zahteve potem takrat niti povišice na 331 evrov spet ne bi dobili? Koliko povsem nepotrebnih vlog, »individualnih obvestil« in drugih pisarij že zdaj – in koliko potem še enkrat? A za to pa je denar? To pa je seveda samo še razlog več, da se ta popolni birokratski absurd odpravi takoj zdaj.

Bodo zoper formalistično izigravanje človekovih pravic res spet potrebne tožbe, vse do Strasbourga? S ponovno osramotitvijo te »pravne in socialne države«?

Matevž Krivic, Spodnje Pirniče