Pobudnik te geste, ki sovpada s 15. obletnico smrti dr. Pučnika, je poslanec SDS Milan Zver. Ni manjkal, seveda, Janez Janša.

Pučnik je edina osebnost v novejši zgodovini slovenskega naroda, ki ji je zunaj Slovenije posvečena takšna čast, je izpostavil Pahor ter poudaril, da ga navdajata zanos in ponos ob enkratnem in posebnem dogodku, ko evropska dvorana dobiva ime po nestorju slovenske države.

Do tod vse lepo in prav, toda ob tem se mi poraja vprašanje, kako da ob vseh protagonistih in tvorcih naše nove, neodvisne države le dr. Pučniku posvečamo tolikšno čast. Vodil je »slovensko pomlad«, spodbudil proces osamosvajanja in nove demokracije v Sloveniji, če hočete, a kakih posebnih državniških funkcij nikoli ni imel, tudi ko je kandidiral za predsednika republike, večine volilk in volilcev ni prepričal. In vodenje javnih zadev pomeni prevzemanje odgovornosti.

Pučniku je bilo to prihranjeno, zato mi postavitev ob bok Adenauerju in Churchillu zveni nekoliko pretirano in nezasluženo, z vsem spoštovanjem do njegove osebe in vloge.

Ali mu nismo že posvetili našega osrednjega letališča? In kdo je vodil pogajanja z zvezno vlado in dosegel, da se je vojna za osamosvojitev končala po desetih dneh in z relativno majhno škodo, zlasti v primerjavi v vojnami na tleh drugih republik bivše SFRJ? Le narod je Milanu Kučanu, z dvakratno izvolitvijo na čelo republike, priznal zasluge, ki jih je imel za preporod in preživetje države. Pučnikovi častilci nikoli.

Kaj pa nesporna vloga preminulega dr. Janeza Drnovška, kot predsednika vlade in kot predsednika republike, zlasti ob včlanjevanju v EU? Če Janša & company ne prebavijo Kučana, ker je bil svojčas predsednik Zveze komunistov Slovenije, tega ne morejo pripisati Drnovšku. A ne Kučanu ne Drnovšku se ne nameni nobeno posebno državniško ali evropsko posvetilo, nobenega odmevnega poimenovanja ni po njiju.

Zato: kje si, Tanja Fajon? Kje ste Socialists & Democrats? Ali Ivo Vajgl in Igor Šoltes, ki, verjamem, vsi enako priznajo in cenijo figuri in delo Milana Kučana in Janeza Drnovška.

Kot sem dejal v uvodu: ni kaj, naši člani Evropske ljudske stranke so zagotovo veliko bolj dejavni in uspešni pri lobiranju znotraj najmočnejše politične družine v evropskem parlamentu in tudi, seveda, evropski komisiji. Vsa čast jim, a obenem graja, ker se enako ne potrudijo, ko gre za odnos vodilnih EPP-jevcev z Jean-Claudom Junkerjem na čelu do načela vladavine prava, konkretno do vprašanja implementacije arbitražne razsodbe o meji med Slovenijo in Hrvaško, ki jo Zagreb vztrajno zavrača. Če bi bili tako dejavni in uspešni tudi pri tem, nam danes ne bi bilo treba iskati pravice na evropskem sodišču.

Aurelio Juri

nekdanji slovenski in evropski poslanec, Koper