»Ko Belgijcem v nogometu ni šlo, so jadikovali, da niso narod, zdaj ko jim uspeva, se počutijo narod,« je večer pred četrtfinalno tekmo svetovnega prvenstva v nogometu med Hrvaško in Rusijo razpredal nogometni strokovnjak. Hrvati s čutenjem nacionalne pripadnosti pregovorno nimajo težav. Šport je pri tem bistven, kar navrže, da po opremljenosti z navijaškimi rekviziti in nacionalnimi atributi, kot so zastave, dresi in druga roba, Hrvati sodijo v vrh. A na Trgu bana Jelačića ni bilo opaziti robe izpred dveh desetletij oziroma iz prvenstva 1998, ko je hrvaška reprezentanca prav tako igrala v polfinalu in bila na koncu tretja.
V dvajsetih letih se je občinstvo spremenilo. Za tipičnega hrvaškega navijača nekoč je veljala oseba moškega spola s tetovažo A. Gotovine (ali nečim podobnim), ki daje vtis, da lahko zlahka osebno zmaže kilogram jagnjetine. Torej nekdo blizu primerku, ki je nedavno na otoku Vir polomil rebra slovenskemu turistu, ki mu je zakrival pogled na televizijski ekran. V soboto so na Jelačić placu prevladovale najstnice. Kot Ana in Anja, ki sta na druženje prišli iz Međimurja. Obe 16-letnici, ki sta podobno kot druge vprašane na vprašanje, kdo je najprivlačnejši hrvaški nogometaš, složno rekli: »Ante Rebić!« To je mladec, ki je s prvega mesta izpodrinil Vedrana Čorluko. »On je star in že poročen,« je pojasnilo drugo dekle. Še ena od mnogih, ki je dala misliti, da se Hrvatica od drugih žensk sveta razlikuje po tem, da ima v omari poleg posebnih oprav za posebne priložnosti, kot so praznovanje novega leta, obisk gledališča, pogreb, poroka ali piknik, tudi navijaško opravo. In ta moda gre tja do kockastih poletnih oblekic, bodijev ali nedrčkov, takšnih in drugačnih nogavičk, rutk, čepic, nakita, make upa. Kot bi v filmu Metastaze rekel E. Hadžihafizbegović: »Zagreb je adekvatno mesto.«.
Upoštevajoč razmere smo pri rezultatu 1:1 skupino najstnic vprašali povsem resno nogometno vprašanje. Ali so zadovoljne s tem, katere igralce ima selektor Dalić trenutno na igrišču. Odgovor je bil suveren: »Ne. Čas je, da da noter Čorluko! Bolj je koristen od Strinića, če moramo napadati.« Kar se je kmalu zatem res zgodilo. Ni kaj, »spremne« punce, ki so takoj potem složno začele skandirati: »Evo ga, evo ga, evo ga!«
Na kanček nepričakovane prizore smo torej naleteli. »Manj je noro kot leta 1998, ko so bili prisotni tudi neprimerni ljudje. Teh danes ni, norišnica je kanček manjša, zato pa je lepše,« je dala primerjavo gospa iz lokala v vzporedni ulici s trgom. Podobno je povedal tudi naravni vodja posadke, ki je dajala vtis, da gre za »resne« nogometne navijače: »Ni za primerjati. Takrat je bil čas takoj po vojni, emocije so bile večje, vendar pa bo tudi tokrat dogajanje doseglo nivo izpred let, če se bomo uvrstili v finale. Iz Ljubljane si? Boš pivo?« je bil raznežen in prijazen.
Ruske himne se ni izžvižgalo, prav tako ni bilo opaziti ustaške ikonografije. Oziroma. U je bilo v Zagrebu opaziti zgolj v bolj subtilnih inačicah. Na primer na majicah s kockastim grbom oblike U, kakršne pa se je dalo opaziti zgolj pri starejših državljanih. So pa bili Thopmsonovi napevi rdeča nit glasbene opreme. Ki je bila tako in tako strogo domačijska. Med vojno okrepljena hrvaška glasbena industrija je v vseh teh letih nemara naklepala več domoljubnih in navijaških komadov po glavi prebivalca kot kjer koli drugje. Za globalne hite na Hrvaškem v takih primerih ni prostora. Zaslišal se ni niti »Will Grigg's on fire«. Gre za priredbo »Freed from Desire«, house hita iz sredine devetdesetih, ki je na letošnjem svetovnem prvenstvu iz prvega mesta globalne navijaške lestvice izrinil »Seven Nation Army« skupine The White Stripes. Vsem razumljivi »O-o-o-o-o-o« je zamenjal »Nanana-nanana«.
Čeprav je šlo za skrajno napeto in negotovo tekmo, je na Jelačiću zbrani živelj ves čas deloval prepričan o uspehu. Pri izenačenju na 1:1 so bili prešerni, kot da so povedli nedosegljivih 1:5. Tudi po koncu rednega dela, ki so mu sledili podaljški, morala življa ni padala. Nasprotno. Tistih nekaj komadov, ki so jih spustili med odmorom, se je odpelo na polno. Podobno pred streljanjem enajstmetrovk. Nobene negotovosti. »Ah, kar v tla sem gledala. Oziroma brskala po telefonu. Bilo me je strah. Veste, da je Rusov 143 milijonov, sem ravnokar videla. Vendar pa smo mi močnejši,« nas je sama od sebe nagovorila po koncu tekme presrečna gospa.
Prizore, ki so sledili, sociologija imenuje konvergenca. Zbliževanje oziroma zmanjševanje razlik. Vsi so postali eno. Bratje in sestre. Objemali so se neznanci. Si jokali na ramah. Vključno s petnajstglavo posadko smetarjev, ki je okoli polnoči korakala proti trgu pospravljat, medtem ko se je prešerna kolona avtomobilov vila v nasprotno smer. Smetarji, fantje, ki jih na običajen dan nihče ne opazi, so doživeli ovacije in aplavze kot nekdo, ki je posebej veliko prispeval k temu, da je hrvaški reprezentanci uspelo po infarktni tekmi premagati Rusijo.
