Slovenci si želimo narediti ogromne stvari. Majhni smo in zato še toliko bolj hrepenimo po grandioznem. Tega si želimo tako zelo, da se nam majhne stvari potem včasih zdijo nevredne našega časa. Kitajci radi rečejo, da bo goro premaknil le tisti, ki začne s premikanjem kamenčkov. Hecno, kajne – mravljica bi premikala slone, slon pa bi premikal mravlje.
V TopTech družbi Tehnološkega parka Ljubljana imamo podjetnika, ki je znal majhno sneženo kepo valiti in razvijati vse do vesolja. To je Dušan Olaj iz podjetja Duol. Kot mnogim vrhunskim podjetnikom tudi njemu ni bilo izpod časti prijeti za metlo. Začel je s halami za teniška igrišča, pokritimi s ponjavo. To je bil njegov peskovnik, igrišče za igriščem. Dolgo je trajalo, a počasi je dosegel sosednje kraje, nogometna igrišča, boljše materiale in celo prešel državne meje.
Dušan Olaj ima dva hobija – šport in šah, svoja dva š-ja, brez katerih bi zagotovo ostal le navaden Dušan. Disciplina in strategija. Dokler izvajaš lokalne projekte, te globalna konkurenca niti ne povoha, ko posežeš po prestižnih, pa se odpre partija šaha s podjetji, ki so v času tvojega rojstva že imela globalen doseg.
Raje po stranpoteh – v Skandinavijo
Konkurenti so želi posle po zahodni Evropi, zato se je Dušan odpravil po stranpoti – odrinil je na najbolj nepričakovan trg, v Skandinavijo. Tja konkurenca ni niti poskušala, saj imajo Skandinavci vendar toliko denarja, da lahko v vsakem trenutku zgradijo stavbo namesto napihljive hale. To je tako, kot da bi Eskimom prodajal kopalke. Ampak v resnici se je trg zelo obnesel – tako poslovno, ker imajo dobro kupno moč, kot tudi tehnološko, ker so jih prisilili v razvoj struktur in materialov, ki kljubujejo mrazu.
Kar te ne ubije, te okrepi. Konkurenca jih je včeraj videla daleč za sabo, nenadoma pa pred sabo. Z mrazom okrepljeni Duol je postal »luksuzna znamka« in se začel tržiti med vzhodnimi bogataši in aristokrati, ki so pokrivali svoja zasebna teniška igrišča. Takrat je Dušan s šahovskega pogona preklopil na športni pogon. Priložnost so je pokazala na tekmovanju ironman, ko je ob njem tekel »pač nekdo«. Začela sta se pogovarjati in izkazalo se je, da je to ruski industrialec s težavo, da zidanim skladiščem v Sibiriji zaradi mraza stalno pokajo zidovi. Težava, ki se jo da rešiti z mnogo cenejšo in ustreznejšo zračno halo. Duol je iz športnih hal preskočil v industrijske hale in hkrati preživel –50 stopinj Celzija.
Iz Sibirije še v puščavo
Če lahko preživimo –50 stopinj, jih dajmo še +50. Arabci so ugotovili, da stvar deluje v Sibiriji, in potem naj še v vroči puščavi. Duol je spet preskočil in bil povabljen, da ustvari zračno halo, ki bo sredi puščave omogočila agrikulturo – gojenje zelenjave. Ko imaš kupolo, ki deluje v obeh ekstremih, se prej ali slej najde kakšna vesoljska agencija, ki se spomni, da na Mars mogoče ne bi poslali zidarja, ki bo cimpral hišo, ampak bi raje naredili zračno kupolo. Tako se dela – od navadne ponjave do Marsa.
Lekcija? Vsi bodoči podjetniki, ne sanjajte, kako boste z eno roko rešili svet. Naredite najprej tisoč drobnih korakov, potem tisoč malo večjih in šele potem bo imela vaša roka takšen doseg, da bo vplivala na vetrove sveta. Dušan ni spadal v množico tistih mladih, ki so v zen poziciji, pod drevesom v Tivoliju, čakali razsvetljenje, kako bi rešili svet. Zidati gradove v oblakih je zelo poceni, rušiti pa jih je izredno drago. Že na ravni posameznika, še bolj pa na ravni celotne družbe. Veliko ljudi bi uspelo vsaj v majhnih stvareh, ko jih ne bi paralizirale grandiozne ambicije, spojene z občutkom nemoči za prvi korak. Naredite ta prvi korak. Nič hudega, če bo nekaj majhnega… kamen na kamen… če ne bo palača, bo pa vsaj zračna hala. Slona se poje po kosih.
Dr. Jernej Pintar, graditelj tehnološke skupnosti v Tehnološkem parku Ljubljana
