Marsikdo pravilno povezuje kodni sistem K67 z znamenitim kioskom K67, ki ga je leta 1966 zasnoval Saša Janez Mächtig. Mikroarhitektura, najprej v simbolični komunalni rdeči barvi, je ob fascinaciji s prodirajočimi novimi barvitimi tehnološkimi materiali v 60. letih postala del splošne urbane kulture v razviti zahodni Evropi in Jugoslaviji. Do konca 90. let je bilo prodanih 7500 enot s skupno površino 40.000 kvadratnih metrov na široko območje vzhodnoevropskih držav in nekdanje Sovjetske zveze ter na zahod v Nemčijo, Švico, Francijo, ZDA, Kanado, na Bližnji vzhod, zlasti v Irak in Jordanijo, ter v Kenijo, Avstralijo, Novo Zelandijo in na Japonsko.
Prav zaradi svoje izzivalnosti in drugačnosti ima kiosk še danes tako močno podobo, da se kot akcent nepričakovano enakovredno vklaplja v historična ali sodobna okolja. K67 je leta 1970 postal tudi del prestižne oblikovalske zbirke 20. stoletja newyorškega muzeja za sodobno umetnost MoMA. Na prelomne trenutke v razvoju arhitekture in oblikovanja v preteklem stoletju MoMA opozarja tudi z letošnjo razstavo H konkretni utopiji: Arhitektura v Jugoslaviji 1948–1980, ki jo bo odprl 14. julija v New Yorku, z vključenim K67.
Od časopisnega kioska do nadzornih točk
Saša Mächtig, po izobrazbi arhitekt, je vsestranski ustvarjalec in profesor. Ukvarjal se je s prakso in teorijo oblikovanja, z vzgojo in izobraževanjem. Zaradi njegove vztrajnosti so leta 1984 na Akademiji za likovno umetnost odprli oddelek za oblikovanje. Brez njega v najtežjih časih vojne za Slovenijo tudi ne bi bilo 17. svetovnega kongresa industrijskih oblikovalcev ICSID leta 1992 že v novi državi Sloveniji. V Mächtigovemu opusu je zaznati inventivnost, aktualnost in vpetost v družbo. Vedno je bil pronicljiv opazovalec, širok mislec in drzen (so)govornik.
K67 temelji na modulih iz ojačanega poliestra, samostojnih delovnih, prodajnih in bivalnih enotah, ki se lahko sestavljajo v velike aglomeracije. Modul je bil dimenzioniran na minimalno delovno mesto, samostojno ali v raščenih sestavih je omogočil širok razpon uporabe z začetkom pri časopisnem in tobačnem kiosku ter hitri ulični prehrani, kjer je bila v takratni socialistični državi omogočena zasebna iniciativa. Tej so sledile male prodajalnice, kopirnice, blagajne na parkiriščih, informacijske in nadzorne točke prometne policije pa vse do obratnih pisarn v hrupnih proizvodnih obratih ter vrsta improviziranih adaptacij za nepričakovane namene uporabnikov, po oglasnem geslu »ena rešitev za vse probleme«.
Ker je bil K67 konstrukcijska tehnična inovacija, je bil patentiran. Leta 1969, ko je stekla proizvodnja, je bil prvič predstavljen domači javnosti in po naključju je v Londonu vzbudil pozornost urednikov. Prišlo je do objave v najkompetentnejši oblikovalski reviji na svetu Design magazin. Tej je sledil val mednarodne publicitete po Evropi, ZDA in na Japonskem, kar je dalo izdaten pospešek trženju. Po letu 1991 se je ob radikalnem obratu v kapitalizem ustavila proizvodnja sistema K67, slovensko gospodarstvo je spremembo dočakalo popolnoma nepripravljeno.
Kljub odlikam sistema kioskov, kot so modularnost, večfunkcionalnost, atraktivnost, uniformiranost in zmožnost umeščanja v vsa okolja, je kiosk neverjetno hitro odšel v pozabo. Podobno se je godilo fotelju rex Nika Kralja (ki je prav tako v MoMA), saj smo ga še nedavno lahko srečevali na kupih kosovnih odpadkov.
Obnove vsaka s svojo zgodbo
Svetovne nagrade in priznanja nimajo pravega pomena, če ne zmoremo vzpostaviti dialoga z izdelkom v domačem okolju, ga ne znamo negovati in če izdelka ne cenimo. Prav zaradi sočasnosti prizadevanj po obnovi je treba znova spregovoriti o K67. Zanimive so razsežnosti obnov, od katerih ima vsaka svojo zgodbo. Weimarska univerza je leta 2007 kiosk pred historični Bauhaus pripeljala iz Varšave in ga namenila informacijski točki.
Spoštovanja vredna pobuda nemškega oblikovalca Martina Rugeja von Löwa je pripeljala do tega, da so letos odlično prenovljen kiosk prepeljali v Berlin. Po neuspešnem iskanju kioska, ki ga je pred leti odkril na Poljskem, se je oblikovalec novembra lani obrnil še na avtorja. Kontakt mu je posredovala Marjetica Potrč, naša umetnica svetovnega slovesa, ki živi in dela v Berlinu. Letos septembra bo K67 začel delovati kot »najmanjša gostilna v mestu« na odprtem notranjem trgu secesijskega kompleksa Mykita v kultnem predelu Kreuzberg.
Naslednji kiosk je v sodelovanju z MAO pravkar v fazi obnove za fakulteto za arhitekturo iz Züricha. Trije kioski se prenavljajo pod okriljem javnega podjetja LPT (Ljubljanska parkirišča in tržnice), enega pa obnavlja (rešuje pred propadom) kar avtor sam z željo, da ga bodo kot živo evropsko dediščino postavili v Ljubljani. Tehnični del zahtevne prenove in finalizacijo kioskov v bleščeč videz izvaja podjetje Avtoličarstvo Marija Plut iz Stanežič.
K67 je pomembna komponenta kompleksne zgodovine in identitete Jugoslavije. Z vstopom Slovenije v evropsko skupnost je postal del širše zgodovine. Proces vrednotenja spremljajo tudi številni umetniški projekti, ki uporabljajo enote K67. Kiosk spada v dediščino slovenskega (še bolj svetovnega) oblikovanja, zato je pomembno, da je v uporabi vedno več primerkov, da so delujoči. Postopno ponovno postavljanje kioskov je izjemnega pomena za slovensko oblikovanje in predstavlja spoštovanje naše dediščine, kakršno premorejo kulturno razvita okolja.
