Na Vrhniki se od lanskega 15. maja, ko je gorelo v Kemisu, ni veliko spremenilo – predelovalec odpadkov je še vedno nezaželen v občini, kar so svetniki na četrtkovi seji novemu direktorju podjetja Boštjanu Šimencu in zdajšnjemu prokuristu Emilu Nanutu večkrat povedali. Nanut je sicer izrazil pripravljenost za dialog in predlagal oblikovanje odbora lokalne skupnosti, ki bo komuniciral s Kemisom. Toda svetniki so mu jasno sporočili, da bi morali na to misliti prej, pred požarom in po njem.

Nepravilnosti pri objavi požarnega načrta

Nekatere informacije, ki so med razpravo pricurljale na dan, prav gotovo ne bodo okrepile zaupanja v podjetje. Odkar je ministrstvo za okolje in prostor ugodilo zahtevi občine, da ji izroči dokumentacijo o inšpekcijskih pregledih, so se nekateri Vrhničani zakopali v papirje. Med drugim so našli zapisnik iz prvega junija lani. Po besedah občinskega svetnika Viktorja Sladiča je iz tega zapisnika razvidno, da je bil načrt za zaščito in reševanje iz leta 2015 neustrezen, nepravilno objavljen in da ni imel skrbnika. Šimenc mu je odgovoril, da so načrt za zaščito in reševanje imeli. Da so ga predali občini, gasilski zvezi Vrhnika in centru za obveščanje ter da so ga podpisali skrbnik, tedanji direktor Nanut in župan Stojan Jakin.

»Inšpektor je imel pripombo k temu, da na načrtu ni pisalo, da je podpisan skrbnik, ampak je pisalo le, kdo je načrt pripravil. Nismo se točno držali vrstnega reda poglavij. Drži, da načrta nismo javno objavili na internetu, ker takrat nismo vedeli, da moramo to storiti. Bil pa je na občini. Tisti, ki so ga potrebovali, ko je bilo treba ukrepati, so ga imeli,« je dejal Boštjan Šimenc.

Na seji so bili tudi predstavniki civilnih iniciativ. Na koncu je besedo dobila prva Kemisova soseda Bernarda Kropf, ki je pri sanaciji Tojnice stranka v postopku, vendar je šele na seji od Nanuta izvedela, da so v četrtek na mestih, ki jih je izbrala agencija za okolje (Arso), vzorčili ribe. A ne ob njeni hiši, kjer je raziskava, za katero je sama plačala 6500 evrov, pokazala, da je mulj v potoku genotoksičen in mutagen. Tega dela Tojnice namreč agencija za okolje v dopolnilni odločbi ni uvrstila v sanacijo.

Kateri strokovnjak ima prav?

Takšno odločitev so sprejeli na podlagi mnenja Mihaela Tomana, profesorja s katedre za ekologijo in varstvo okolja na ljubljanski biotehniški fakulteti. Kemis je na tej osnovi nasprotoval poročilu Nacionalnega inštituta za biologijo iz septembra lani. Vrhniško podjetje je poudarilo, da je bil vzorec ob hiši družine Kropf odvzet v mirujoči vodi in naj onesnažena voda tja skoraj ne bi odtekala. Trdili so, da je vzorec mulja iz neznanega obdobja in da lahko zato vsebuje neznana onesnaževala. Sklicevali so se tudi na potencialno toksične vrste cianobakterij, ki so jih pri vzorčenju našli v potoku ob hiši in bi lahko tvorile toksin mikrocistin. Agencija za okolje je upoštevala Tomanove oziroma Kemisove argumente, vendar jih mnenje, ki ga je Kropfova pridobila od vodje oddelka za genetsko toksikologijo in biologijo raka Metke Filipič, izpodbija.

Po mnenju Metke Filipič je iz dveh razlogov malo verjetno, da vzorec, vzet iz skoraj mirujoče vode, ni vzročno povezan z onesnaženjem Tojnice ob požaru. Prvi razlog je, da je Bernarda Kropf takoj po nesreči opazila hude posledice v tem delu potoka. Poleg tega Filipičeva sklepa, da so se tri mesece po nesreči, ko je Nacionalni inštitut za biologijo vzel vzorce vode in sedimenta, »ravno zaradi manjšega pretoka toksične spojine lahko v tem delu celo nakopičile«. Z gotovostjo pa je izpodbijala trditev, da se razlog za ekotoksičnost in mutagenost vzorcev skriva v cianobakterijskih toksinih, »ker mikrocistini dokazano ne delujejo mutageno na testne bakterije Salmonella typhimurium, tako da za mutageno aktivnost sedimenta zagotovo niso odgovorni mikrocistini«.

O tej problematiki se je na seji občinskega sveta razvil besedni dvoboj. Nanut se je skliceval na Tomanovo strokovnost in dejal, da z Metko Filipič prihajata iz iste hiše. Bernarda Kropf mu je odvrnila: »Nista iz iste hiše. Toman je strokovnjak za biologijo, Metka Filipič pa za toksikologijo.«