V originalni verziji jo je prepevala slovenska pevka Alya. Plestenjak javnosti ni razkril podrobnosti poravnave, a dejstvo je, da Train na uradnih spletnih straneh niso spremenili podatkov o avtorjih popevke If It’s Love iz leta 2009 (Pat Monahan, Gregg Wattenberg) in se, razumljivo, niso hvalili s svojim porazom. Morda so se Plestenjakovi odvetniki zmenili, da Train plačajo, lahko pa pod skladbo še vedno uporabljajo svoje podpise. Možnosti pri mnogih skladbah, ki so se iz glasbenih studiev in koncertnih dvoran preselile k odvetnikom, so namreč neomenjene in navadno so javnosti podrobnosti zamolčane. Za danes smo izbrali deset najbolj znanih primerov iz zgodovine popularne glasbe, ki so se za plagiatorje slabo končali.

George Harrison – The Chiffons

George Harrison, kitarist in pevec liverpoolskega kvarteta The Beatles, pri ansamblu nikoli ni imel tako pomembne vloge kot John Lennon ali Paul McCartney. Kljub temu je pri Beatlesih pevsko in avtorsko v času njihovega delovanja (1962–1970) zabeležil nekaj velikih uspehov: Something, Here Comes the Sun, While My Quitar Gently Weeps… Ko so Beatlesi razpadli, je začel s samostojno kariero in njegova največja uspešnica je bila My Sweet Lord, ki se je praktično na vseh svetovnih lestvicah uvrstila na prvo mesto. V studiu so Harrisonu pomagali tako pomembni in izkušeni glasbeniki, kot so Eric Clapton, Ringo Starr in Billy Preston, pa niso opazili, da je skladba na moč podobna popevki He's So Fine. Gre za veliko uspešnico, ki jo je leta 1963 posnel dekliški kvartet iz Bronxa The Chiffons. Harrisonova založba je po dolgih letih preigravanja na sodiščih plačala 587.000 dolarjev. Dekleta pa so leta 1975 posnela še skladbo My Sweet Lord in poskusila še nekaj zaslužiti – brez večjega uspeha.

Beach Boys – Chuck Berry

Če bi Chuck Berry tožil vse, ki so njegove rife uporabili v svojih skladbah, bi moral imeti tisoče odvetnikov. Od Rollingov do Beatlesov, od Deep Purplov do Bijelo dugme, vsi so ga uporabljali. A najbolj očitni so bili The Beach Boys, ki so svojo mega uspešnico Surfin’ USA poslali na trg leta 1963. Skladbo naj bi napisal Brian Wilson. Kaj natančno so se zmenili z Berryjevimi odvetniki, ni jasno, jasno je le, da se je na veliki plošči Best of The Beach Boys 1966 kot soavtor pojavil tudi Berry. Kasneje je tudi vse pravice za to skladbo dobila Berryjeva založba. Je že tako, da je Surfin’ USA enaka kot Sweet Little Sixteen iz leta 1958.

The Beatles – Glenn Miller

Skladba Beatlesov All You Need Is Love iz julija leta 1967 je sestavljena iz mnogih različnih melodij in napevov. Liverpoolski mojstri in njihovi producenti so med drugim za podlago uporabili francosko himno, angleško tradicionalno Greensleeves, svoji Yesterday in She Loves You ter In the Mood Glenna Millerja, ki sta jo leta 1939 napisala Joe Garland in Andy Razaf. Mislili so, da so vse uporabljene skladbe v javni domeni. Nemudoma, še isti mesec, so založbi KPM Publishing, ki je zastopala originalne avtorje, plačali neznano vsoto.

Johnny Cash – Gordon Jenkins

Leta 1971 je legendaren kantri mojster Johnny Cash v zunajsodni poravnavi plačal 75.000 dolarjev ameriškemu avtorju Gordonu Jenkinsu. Casheva skladba Folsom Prison Blues (1955) je preveč podobna Jenkinsovi Crescent City Blues (1953). Težko bi ocenili, a med vsemi današnjimi se zdita glasbeni deli najmanj podobni, res pa je, da sta besedili na nekaterih mestih skoraj povsem enaki. Kakorkoli, Cash, ki je svoj »blues« posnel še leta 1968, pod skladbo ni podpisal Gordona Jenkinsa, ki je sicer pisal tudi za Franka Sinatro, Louisa Armstronga, Judy Garland, Nata Kinga Cola, Billie Holiday…

Rod Stewart – Jorge Ben Jor

Leta 1972 je brazilski glasbenik Jorge Ben posnel skladbo Taj Mahal in ni težko ugotoviti, da so jo Rod Stewart in njegova ekipa prepisali ter iz nje sestavili eno Škotovih največjih uspešnic Da Ya Think I'm Sexy?, ki je izšla leta 1978. Rod Stewart je osvojil vse lestvice, tudi angleško in ameriško. Popevka pa je tako očitno ukradena, da je celo sam Stewart priznal, da jo je verjetno slišal na karnevalu v Riu in mu je ostala v spominu. Kako so se zmenili na poravnavi, ni jasno, je pa Jorge Ben Jor zatrdil, da je vse potekalo prijateljsko.

Ray Parker jr. – Huey Lewis

Ray Parker jr. je posnel eno najpopularnejših filmskih skladb vseh časov Ghostbusters – Izganjalci duhov. Popevka iz leta 1984, ki je povezana s komedijo o duhovih, pa je bila očitno ukradena. Huey Lewis je Raya Parkerja tožil, ker je bila njegova skladba I Want New Drug iz leta 1983 skoraj enaka. Šele leta 1995 so se dokončno dogovorili za poravnavo, ki naj bi ostala skrivnost. A Lewis, ki je v osemdesetih tudi sam pisal filmsko glasbo, je preveč čvekal o podrobnostih odškodnin, zato je leta 2001 Parker tožil njega.

Rolling Stones – Robert Johnson

Leta 2000 je pritožbeno sodišče v ZDA britansko zvezdniško rock skupino Rolling Stones obtožilo, da je brez dovoljenja izvajala dela ameriškega delta blues glasbenika Roberta Johnsona (1911– 1938). Šlo je za skladbi Love in Vain iz leta 1939, ki je izšla po njegovi smrti in so jo Rollingi posneli leta 1969 ter izdali na veliki plošči Let It Bleed, ter skladbo Stop Breaking Down iz leta 1938, ki so jo britanski rokerji izdali leta 1972 na plošči Exile on Main St. Lastniku Johnsonovih pravic so morali odšteti neznano vsoto denarja.

Shakira – Ramon Arias Vasquez

Dne 19. avgusta 2014 je sodišče v New Yorku odločilo, da je španska verzija skladbe Loca, ki jo poje in ob njej poplesava Shakira, kolumbijska pevka in žena katalonskega nogometaša Gerarda Piquéja, plagiat skladbe Loca con su Tiguere, ki jo je v devetdesetih napisal dominikanski avtor Ramon Arias Vasquez. Po odločitvi sodišča sta založbi SonyATV Latin in Sony/ATV Discos, ki sta distribuirali špansko verzijo skladbe Loca, morali plačati neznano vsoto denarja založbi Mayimba Music, lastnici pravic skladbe Loca con su Tiguere.

Robin Thicke in Pharrell Williams – Marvin Gaye

Ameriški soul pevec Marvin Gaye (1939–1984) je že dolgo na onem svetu in morda se je Robinu Thickeju in Pharrellu Williamsu zdelo, da si lahko izposodita kakšno njegovo skladbo. Pa ne bo šlo. Gayevi potomci so pri avtorskih pravicah še posebej pozorni. Sodišče se je odločilo, da morajo založba EMI, Thicke in Williams Gayevima otrokoma Frankieju in Noni plačati 7,4 milijona dolarjev, ker so skladbo Got To Give Up (1977) uporabili za uspešnico Blurred Lines (2012) in Gayevo After the Dance (1976) za Thickejevo Love After War (2011).

Radiohead – The Hollies

Prav neverjetno, kako sta si dve slogovno tako različni skladbi podobni v nekaterih detajlih. Solzavo The Air That I Breathe so The Hollies posneli leta 1973, Radiohead pa svojo pankovsko ali kar darkersko Creep leta 1992. Ni povsem jasno, kako in za koliko denarja so se zmenili, a očitno so angleški alternativci Radiohead priznali krivdo in ob svojem imenu pri avtorstvu dodali imeni avtorjev originala Alberta Hammonda in Mikea Hazlewooda. Zanimivo, letos so Radiohead obtožili Lano Del Rey, da je komad Creep ukradla in uporabila v popevki Get Free.