Balkan nuevo (kot ste ga predstavili na albumu Zgodba) ste opredelili kot slog, ki se opira na makedonske korenine, z elementi klasične in tango glasbe. Kaj bi rekli, da je tisto glavno, kar vaš slog naredi prepoznaven?
Sloga sem se spomnil, ko sem študiral na Univerzi Mozarteum. Takrat sem se tudi aktivno začel ukvarjati s skladateljstvom in nekako spoznal, da se je škoda ukvarjati z glasbo in hkrati v njej ne pustiti svojega lastnega pečata. Veliko glasbenikov zgolj reproducira glasbo, a nikoli ne izoblikuje svojega življenjskega sloga. Slog sem poimenoval balkan nuevo, saj so moje korenine na Balkanu, in dodal nuevo, ker sem želel združiti klasično s kompleksnimi balkanskimi ritmi in tudi tangom.
Nedavno ste napisali glasbo za balet Derviš in smrt v produkciji HNK Split. Kako pri vas poteka ta proces ustvarjanja, prilagodite čustva zgodbi?
Sprva je treba zgodbo zelo dobro prebrati. V tem primeru je bil libretist Sašo Dimovski iz Makedonije in je rahlo spremenil osnovno zgodbo, potem pa je bilo veliko sodelovanja s koreografom, predvsem Igorjem Kirovom, in tudi libretistom, z vso ekipo. Glede na določene slike sem potem prilagajal in ustvarjal nastalo.
Vešči ste tudi na glasbilu kaval (tradicionalna makedonska piščal), za katerega pravite, da se, ko nanj igrate, počutite, kot da bi z njim govorili. Kaj je po vašem mnenju največja razlika med kavalom in klarinetom?
Na inštrumente gledam kot na nekaj, kar je del mene. Če do inštrumenta ne začutim prave ljubezni, da ga ne čutim v srcu, potem se z njim rajši ne ukvarjam. Kaval je najbolj primarno ljudsko glasbilo iz Makedonije, nanj navadno igrajo pastirji. Je piščal, ki je prvinska, z zelo obogatenimi alikvotnimi toni, in ko nanjo igram, se mi zdi, da slišim naravo. Klarinet pa je tehnično bolj izpopolnjen inštrument. A vse, kar se dogaja, se dogaja z dušo človeka, z zrakom, ki ga izpihnem vanj, in ne glede na to, kje igram, vselej dam vse od sebe.
V Slovenijo ste prišli zaradi študija in ostali zaradi ljubezni. Dejali ste, da je nostalgija velik razlog za vaše skladbe. Lahko pojasnite to misel?
Nostalgija me spremlja vse življenje in nanjo gledam zelo pozitivno, saj sem zaradi nje ustvarjalen. Vsa glasba, ki sem jo kdaj ustvaril, temelji na nostalgiji in strasti, je del mene. Menim, da brez nostalgije ne more nastati kakršna koli dobra glasba, ne glede na zvrst. Patos mora biti.
Glede na to, da je vaša glasba inštrumentalna, tisto, kar bi sicer povedali, zaigrate. Ali kdaj pogrešate besedila oziroma kako vi sami izrazite, kaj bi s pesmijo radi sporočili?
Moj pogled, z izrednim spoštovanjem do vokalne glasbe, je, da marsikdaj več povemo z inštrumentom kot z besedilom. Na neki način pustimo poslušalcu, da njegova domišljija še bolj dela, da vsak po svoje podoživlja trenutke na odru. Kadar je prisotno besedilo, smo zelo konkretno in natančno usmerjeni v to, kaj bi rad avtor povedal. Večji čar vidim v tem, da se z inštrumentalno glasbo dotaknemo poslušalca, ki začuti našo prvinsko noto, nekaj, kar bi radi povedali brez besed.
Tradicionalne skladbe balkanskega izvora imajo dostikrat žalosten, otožen prizvok in ravno v tem je njihova lepota. Kaj mislite o tem?
Mislim, da je balkanska glasba ogromno bogastvo. Lahko je regijsko precej raznolika, a nas hkrati povezuje med seboj. Včasih se tega premalo zavedamo. Res je otožna in melanholična, a glasbo naredijo ljudje. Ljudje na tem prostoru smo zelo zelo senzibilni, kar se posledično odraža tudi v glasbi.
Glede na to, v kakšnem stanju je trenutna glasbena industrija, ko veliko več pomeni blišč kot vsebina, klasična glasba živi v senci. Kje vidite njeno prihodnost?
Slediti moramo tistemu, kar smo. Nikoli se ne smemo prilagajati nekemu trgu, nečemu, kar je »in«, saj kadar želimo ujeti popularnost, slavo, nekaj, kar je »instant«, se lahko zelo hitro zgodi, da je tisto, kar dosežemo, kič. Če pa se želimo vpisati v zgodovino kot nekdo, ki je v tem življenju nekaj naredil in si ga zapomnijo tudi prihodnje generacije, sem zagovornik avtorstva, ne glede na to, ali sledi modnim trendom ali ne, in tega, da v glasbi pustimo lasten pečat.
Morda še nekaj o koncertu na Celjskem gradu. Ne samo Stefanovski, sodelovalo bo tudi kar nekaj lokalnih ustvarjalcev. Kako potekajo priprave na koncert?
Poseben gost bo Vlatko Stefanovski, ki bo med drugim predstavil tudi svoj novi album. Nekaj bo zaigral sam, mogoče bo slišati tudi pesmi iz zasedbe Leb i sol. Njegove skladbe bodo prvič izvedene tudi v mojem aranžmaju, zares bomo izstopili iz okvirov in skladbe bodo zazvenele v popolnoma novi luči. Prvi del bo moj avtorski, drugi bo Vlatkov in tretji bo skupen s preostalimi nastopajočimi. Koncert bo nekakšen vrh mojega ustvarjanja. Sodelovalo bo kup odličnih glasbenikov iz vse Slovenije in že sami po sebi smo na vajah ustvarili fantastično energijo. Za klavir bo sedel Jan Sever, na harmoniki bo Tomaž Marčič in Dejan Gregorič kot solo violina. Poleg je še godalni kvintet: Domen Lorenz – prva violina, Ana Mezgec – druga violina, Luka Dukarić – viola, Urška Kršič – violončelo in Jošt Lampret – kontrabas.
Kateri izvajalci so vam trenutno najbolj pri srcu?
Imam srečo, da z glasbeniki, ki jih občudujem, tudi sodelujem. Ko sem bil otrok, je bil to Stefanovski in naneslo je, da bova ta veliki projekt na gradu izvedla skupaj. Z Vlatkom sva se prvič srečala leta 2009 v Celju, ko me je povabil v Plesni forum, da sem odigral eno skladbo. Vlatko je za Makedonce ikona. Od pihalcev pa izredno občudujem svojega profesorja, prvega klarinetista Berlinske in Dunajske filharmonije Alojza Brandhoferja, pri katerem sem tudi končal študij.
