Smrt nekdanjega pripadnika posebne enote tajske mornarice, 38-letnega Samana Gunana, ki mu je na poti iz jame Tam Luang, po kateri je nameščal kisikove bombe, zmanjkalo zraka, kaže na izjemno zahtevnost reševalne operacije, v kateri še najbolj izkušeni potapljači vsak trenutek zrejo smrti v oči. Vse glasnejša so opozorila strokovnjakov, da je pot skozi poplavljene prehode za prestrašene, šibke in neizkušene dečke nemogoča.
»Najhujše prepreke predstavljajo sifoni, potopljeni deli jame, v katerih je vidljivost skoraj nična, moten vodni tok pa izjemno močan. To so ekstremne razmere že za vrhunske potapljače, kaj šele za najstnike, ki ne znajo plavati,« se je strinjal Maks Merela, namestnik vodje Jamarske reševalne službe Slovenije. Za potapljanje v jami in reševalne akcije, povezane z njimi, obstaja prav poseben izraz – ariadnina nit, ki izhaja iz grške mitologije. S klobčičem rdeče niti, ki mu ga je podarila boginja plodnosti, je namreč Tezej iz labirinta na Kreti, v katerem je ubil Minotavra, našel pot nazaj na svobodo. »Preden vstopi v sifon, potapljač vrv zaveže nekje zunaj, jo na poti odvija in tako najde tudi pot nazaj. V najhujših razmerah se torej z eno roko drži za to vrv, z drugo pa plava po muljasti črnini. V vodi brez vidljivosti namreč ne veš niti, v katero smer si obrnjen,« je ekstremne razmere jamskega potapljanja opisal Merela.
Zmanjkuje jim kisika
Po enem od scenarijev reševanja bi fantom nadeli potapljaško opremo, pri prebijanju skozi vodo pa bi vsak od njih imel dva spremljevalca. »A kanali na nekaterih delih so tako ozki, da morajo sneti vso opremo, da se prebijejo skoznje, kar pomeni, da bi fantje morali sami premagati delčke poti, na katerih bi bili odvisni od lastnega znanja in sposobnosti. Če bi jim to uspelo, bi bil čudež,« je dodal Merela in opomnil še na izjemen občutek klavstrofobije, ki se razvije pri potapljanju v jami. Ob tem je opozoril na izjemne pritiske na reševalce, ki se stopnjujejo ob vsaki novi objavi fotografij ali posnetkov utrujenih, a dobro razpoloženih dečkov. »Le predstavljajte si, kakšna odgovornost je pod okrilje vzeti na posnetku nasmejanega otroka, v sifonu pa pride do težav in reševalec na izhod iz jame pride z utopljencem,« je o najhujšem možnem razpletu razmišljal Merela. Sam bi vendarle poskušal najti kakršno koli drugo možnost rešitve. Po njegovem bi bilo še najbolje, da bi fantje v jami počakali na boljše razmere.
A najnovejši podatki iz Tajske kažejo, da to zaradi grozečega monsunskega deževja in vse večjega pomanjkanja kisika najverjetneje ne bo mogoče. »Smo v tekmi s časom,« so opozorile lokalne oblasti. »Ne moremo več čakati na optimalne razmere na vseh ravneh, saj nas okoliščine silijo k hitri akciji,« je poudaril vodja tajskih tjulnjev Arpakorn Yookongkaew. Ena od možnosti je namreč bila, da bi trinajsterica lahko na suhi polici štiri kilometre od vhoda jame, kamor je zbežala pred poplavo monsunske vode, ki je zalila izhod, s primernimi zalogami hrane in zdravil počakala več mesecev, morda celo do oktobra, ko bi se vodna gladina znižala. Dodaten kisik fantom v suho dvorano trenutno poskušajo dostaviti z dolgo cevjo, potapljači pa so na območju v zrak izpustili tudi 30 kisikovih bomb, da bi tako vsaj začasno izboljšali stanje. A vse slabše razmere reševalce silijo k iskanju alternativ – ena od njih še vedno ostaja vrtanje luknje do dvorane, v kateri so fantje. To možnost so sprva sicer že skoraj izključili, saj gre za globino med 800 in 1000 metri, obenem pa so nagneteni na majhnem območju, zaradi česar bi bilo padanje kakršnih koli skal in kamenja po njih lahko usodno.
Podobne nesreče tudi pri nas
V »rahli« pripravljenosti za pomoč na Tajskem, če bi ta zaprosila za dodatno mednarodno pomoč, je tudi deset potapljačev slovenske enote Jamarske reševalne službe, usposobljene za posredovanje v tujini (naziv enote je Cave Search and Rescue – CaveSAR). Čeprav podobne nesreče, kakršno spremljamo na Tajskem, niso vsakdanje, so se tudi v naši bližini že odvile zgodbe, ki bi se lahko končale tragično – a se niso. Leta 2015 se je biolog Gregor Aljančič med lovljenjem človeške ribice izgubil v labirintu podzemnih zalitih rovov v Planinski jami in zgolj neverjetni sreči se je lahko zahvalil, da je po grozljivih štirih urah in pol živ priplaval na površje. Leta 2007 so bili štirje češki jamarji tri dni ujeti za sifonom na globini 600 metrov, ena največjih tovrstnih nesreč v bližini pa se je pripetila 29. aprila 1894 v jami Lurgrotte Semriach v bližini Gradca. Narasli potok Lurbach je sedmim raziskovalcem za devet dni zaprl izhod iz jame, pri reševanju pa je sodelovalo več sto oseb – rudarji, minerji, jamarji, planinci in prostovoljci. Vodenje reševanja je po nekaj dneh prevzel adjunkt gozdarskega inšpektorata deželne vlade v Ljubljani Viljem Putik, ki je poskrbel za to, da se je večdnevna drama vendarle končala brez tragičnih posledic.
.png)
