Ob praznovanju 70-letnice Zveze borcev ste si po končani proslavi privoščili izjavo o državljanski vojni v tedanji Sloveniji med drugo svetovno vojno. Pišem vam izključno zato, ker menim, da bi visokošolsko izobražen človek že moral vedeti, kaj zajema pojem državljanska vojna, in od profesionalnega politika bi pričakoval, da pozna vsaj nacionalno zgodovino, če že ne svetovne.

Termin državljanska vojna vsebuje kot enega bistvenih elementov teritorij, torej opredeljeno ozemlje. Ni nujno, da je že statusno opredeljeno kot država, državljanska vojna je lahko zaradi menjave političnega, ekonomskega sistema ali odcepitve ali oblikovanja nove države. Ali je upor proti Nemcem na Gorenjskem ali Štajerskem bil državljanska vojna z Nemci ali upor proti okupatorju, je upor proti Madžarom v Prekmurju državljanska vojna? Ozemlje, okupirano s strani Hrvatov, je tako majhno, da se ne splača z njim posebej ukvarjati. Vsi pa so imeli isti cilj: uničiti nas kot narod. Pa vseeno je prav, da zaobsežemo vse, kar je danes Slovenija kot država. In kaj nam še ostane? Seveda Ljubljanska pokrajina. Nekaj časa pod Italijo, nekaj časa pod tretjim rajhom. Nikoli samostojna, nikoli z atributi državnosti. Z več ali manj avtonomije, odvisno od tega, kaj si posameznik predstavlja pod avtonomijo.

Sedaj pa k zgodovinskim dejstvom. V Ljubljanski pokrajini je živelo okoli 800.000 prebivalcev. Del tega prebivalstva se je uprl tujcem, del je iskal podporo pri njih v pričakovanju povojnih časov in borbe za oblast, politični sistem in vse, kar spada zraven. Prosto po Pahorju, lokalna državljanska vojna v delu Slovenije, pod patronatom trenutnega okupatorja. Res, pahorjanski zgodovinski unikum. Aktualni zgodovinarji se morajo resno zamisliti nad svojim znanjem. V družbenih konfliktih vedno zmagujejo tisti, ki so bolje organizirani. Beri Harari, Homo deus, kratka zgodovina bodočnosti. Vsak ima iste možnosti.

Sedaj pa še nekaj zgodovinskih dejstev. Avstrijski general Glaise von Horstenau je bil na voljo nemški vojski in bil ves čas vojne visoki predstavnik Werhmachta pri Anteju Paveliću. Kot avstrijski general je bil velik poznavalec Balkana, generala Rupnika je poznal še kot avstrijskega oficirja, kolega. Ves čas vojne je pisal dnevnik in tretji del pokriva velik del druge svetovne vojne in tudi dogajanja pri nas, zato je zelo aktualen. Ko je bil obtožen vojnega zločinstva, je naredil samomor. V tem delu opisuje sestanek pri Hitlerju, ko je že bilo jasno, da bo Italija kapitulirala in so pripravljali ukrepe za ozemlje, ki ga je okupirala Italija. Von Horstenau je protestiral pri Hitlerju, da Rösener obljublja Slovencem v Ljubljanski pokrajini preveč avtonomije in da je politika, ki se vodi na Štajerskem, bistveno primernejša (nemški termin – ukrajinska). Hitler ga je pomiril, naj si s tem ne beli glave, saj jih bodo po vojni tako razselili. Slovence, seveda. Dodal je še, da to tako in tako obvladajo. Kolega Rupnika ni mogel razumeti, da prisega zvestobo Nemčiji, ko pa je že vsem jasno, da Nemčija izgublja vojno. Toliko o povojni perspektivi Ljubljanske pokrajine v primeru nemške zmage.

Predsednik, vaša interpretacija državljanske vojne je z resnega zgodovinskega vidika na zelo trhlih nogah, zato bi vam toplo priporočil, da namesto smetišnice in motorne žage vzamete kdaj v roke kakšno knjigo – boste klatili manj neumnosti. Da ne boste obremenjevali svojih sodelavcev, vam pošljem bibliografske podatke o citiranih navedbah. Zgodovinska dejstva pač niso ne leva in ne desna in ne potrebujejo nobenega ministriranja kot sprava, ki je moralno-etični problem in ne vprašanje interpretacije. Takoj ko sta vsaj dva udeleženca, ni več absolutne resnice, so nas učili že antični filozofi. Mar ne?

Aleš Ilc, Bizeljsko