Začeli so uporabljati orodje, ki je postajalo vse učinkovitejše, in dvakrat so pomežiknili z očmi, pa so uzrli letala in avtomobile. In pametne telefone. Res je šlo hitro, če pravijo, da je človeška doba nekaj zadnjih sekund v letu, ki ponazarja življenje našega planeta. Dobesedno smo tu od včeraj, pa če kdo še tako vneto zatrjuje, da ni. Obnašamo pa se, kot da smo mi ustvarili Zemljo. Vse je naše. No, od tistega slabega odstotka najbogatejših najbrž… Samoumevno je, da lahko dihamo, pijemo vodo, gradimo hiše, ceste, pobijamo vse naokoli nas – morda ne ob pogledu vzdolž puškine cevi ali česa drugega, ampak vsakič, ko bager zakoplje, ubije toliko in toliko živih bitij. Če pa mu že uspejo uiti, jim vzame življenjsko okolje. Postanejo živalski begunci. Seveda potem doniramo evrčke za rešitev orangutanov na Borneu, hkrati pa uporabljamo izdelke, ki vsebujejo palmovo olje. Jemo avokade, ki zahtevajo obilo namakalne vode v krajih, kjer sicer avokado ne bi rasel. »Kaj pa lahko naredimo?!« Zavedamo se lahko! Vsak trenutek, za vsako stvar. Na primer ko spodbujamo gospodarsko rast in se veselimo novih vlaganj, da rastejo novi objekti – ja, tudi na najboljši pridelovalni zemlji, ampak saj to niti ni bistveno – se moramo zavedati, da vsak poseg v naravo krči tudi naše življenjsko okolje. Morda na prvi pogled niti ne, saj zraste nova trgovina, kjer lahko kupimo hrano. Dokler kaj zaslužimo, potem pa nič več; potem je tu Karitas, ali pa Rdeči križ, ali pa dobri sosedje in sorodniki. Zavedati se moramo, da je vožnja z avtom nujno zlo. Vsak liter nafte, plina, vsak kilovat elektrike je na neki način delček manj Zemlje – vode, hrane, zraka. Nič ni samoumevnega. Zavedati se moramo vsakega vdiha, grižljaja hrane in se veseliti, da so tu zrak, voda, hrana. Marsikdo na Zemlji tega nima več. Morda nam bodo na tak način postale te dobrine pomembnejše. In do tega, kar je pomembno in dragoceno, se že zdaj obnašamo spoštljivo, to varujemo, negujemo, hranimo. Ali tako delamo z naravnimi dobrinami? Ne. Morda bomo sčasoma vsakič bolj občutili, da so okoli nas tudi druga živa bitja, ki jim ni lahko, ker se tako širimo in osvajamo še zadnje delčke Zemlje, vse za naše pretirane potrebe. Pa čeprav trdimo, da je to za nas nuja. Morda le za vzdrževanje obstoječega sistema.

Andrej Velkavrh komentar poletje vreme