Vrhovni sodniki so potrdili pravilnost predhodnih sodnih odločitev, da je specializirano državno tožilstvo zamudilo s podajo zahteve za sodno preiskavo zoper Zorana Jankovića v primeru farmacevtke, od katere naj bi župan za pomoč pri njeni redni zaposlitvi zahteval in dobil spolne usluge. Sodba vrhovnih sodnikov je – tako kot že nedavna v primeru mariborskega župana Franca Kanglerja – zavzela stališče, da dvoletni rok hranjenja prisluhov ni le instrukcijske narave, temveč je njegovo upoštevanje obvezno.
Janković varen tudi pred Mimovićevimi očitki?
Ker odločitev vrhovnih sodnikov odločilno vpliva na sodno prakso, je povsem utemeljeno pričakovati, da tožilstvo Jankovićevih prisluhov ne bo moglo uporabiti niti pri morebitnem pregonu zaradi očitkov vplivanja na razpis VO-KA in domnevnega podkupovanja. Seveda pa bo lahko uporabilo druge morebitne dokaze. Župan je te očitke v preteklosti sicer ostro zanikal in pojasnil, da je policija preiskavo sprožila na podlagi prijave že obsojenega nekdanjega direktorja KPL Ranka Mimovića. Zaradi njegovih očitkov so mu tudi prisluškovali, zadeva Farmacevtka pa se je ujela v te iste prisluhe.
Odločitev vrhovnih sodnikov ne bo imela vpliva samo na Jankovićevo usodo. Na tožilstvu se utegnejo zamajati še nekateri drugi postopki. Po naših informacijah predvsem tisti, ki temeljijo na dokazih, pridobljenih s kontrolo računalniškega sistema banke, ki prav tako sodi med prikrite preiskovalne ukrepe. Na tožilstvu so nam obljubili, da bodo pojasnila dali v ponedeljek.
Različni interpretaciji dvoletnega roka
Ljubljanskemu županu Zoranu Jankoviću na odločitev vrhovnih sodnikov ni bilo treba čakati v strahu. Odločitev preiskovalne sodnice Mojce Kocjančič, ki je iz kazenskega spisa izločila prisluhe, odredila njihovo uničenje in tožilstvu posledično onemogočila kazenski pregon župana prestolnice, je pred tem že postala pravnomočna, pravnomočnih odločitev pa se na škodo obdolžencev ne sme spreminjati. Kljub temu je vrhovno tožilstvo (v njegovem imenu vrhovni tožilec Andrej Ferlinc) na vrhovnem sodišču želelo razčistiti nejasnosti glede hranjenja prikritih preiskovalnih ukrepov.
Že takoj po tistem, ko je odmevni primer padel v fazi preiskave, so na tožilstvu pojasnili, da gre za odstop od siceršnje prakse. Čeprav tovrstni primeri po naših informacijah niso bili ravno pogosti, za nameček pa so ustavni sodniki v eni od svojih odločb (povezani s Kanglerjem) nekaj mesecev pred sodničino odločitvijo zapisali, da mora tožilec, tako kot določa zakon o kazenskem postopku, v dveh letih sprožiti kazenski pregon ali pa pozabiti na prisluhe in druge s prikritimi preiskovalnimi sredstvi pridobljene dokaze.
Toda v pravu ni nič tako enostavno, kot se zdi na prvi pogled. Tožilstvo je poleg stališča, da dvoletni rok v tem primeru ni obvezen (prekluzivni), temveč le priporočen (instrukcijski), zagovarjalo tudi tezo, da se kazenski pregon ne začne šele s kazenskim postopkom, temveč že v fazi preiskave, ki jo usmerja tožilec. Tako je Ferlinc v zahtevi za varstvo zakonitosti zapisal, da je tožilstvo kazenski pregon zoper Jankovića izvajalo že s predlogom hišne preiskave v okviru omenjenega dvoletnega roka.
Sodniki rekli ne poslancem in njihovi razlagi
Vrhovni sodniki Branko Masleša, Vesna Žalik, Mitja Kozamernik, Marjeta Švab Širok in Barbara Zobec so v sodbi upoštevali predhodno odločitev ustavnega sodišča, ki se je tega vprašanja le na kratko dotaknilo, sami pa so dodali, da lahko začetek pregona predstavljata le tožilčeva zahteva za sodno preiskavo ali pa neposredna obtožba. Druga dejanja (denimo hišna preiskava), četudi jih odredi sodišče, se za pregon ne morejo šteti, tudi zato, ker za njih velja nižji dokazni standard.
Prav tako po mnenju vrhovnih sodnikov ni dvoma, da je dvoletni rok prekluziven in se ga je obvezno treba držati. Vrhovni sodniki so ob tem potegnili vzporednico z odločitvijo ustavnega sodišča v zvezi s policijsko hrambo DNK, ki je zaostrilo pogoje hrambe, in sklenili, da gre tudi pri hrambi prisluhov in drugih prikritih preiskovalnih sredstev po preteku dvoletnega zakonskega roka za neselektivno hrambo podatkov, ta pa pomeni prekomeren in nesorazmeren poseg v varstvo osebnih podatkov in informacijsko zasebnost.
Sodniki so se dotaknili tudi avtentične razlage zakona, s katero so poslanci po izločitvi dokazov v zadevi Farmacevtka želeli odpraviti nejasnosti glede hrambe podatkov. Na vrhovnem sodišču so poudarili, da so sodniki vezani na ustavo in zakon, avtentična razlaga zakona pa zanje ni zavezujoča.
Razsodbo sodišča si lahko v pdf obliki v celoti prenesete na tej povezavi.
