Včasih takoj po osamosvojitvi je veljalo, da je prvi slovenski predsednik Milan Kučan vedno znal izbrati prave tekme (najraje je hodil v Halo Tivoli na košarko), na katerih so naše ekipe zmagovale. »Kučan je na tekmi, zmagali bomo,« se je govorilo. Kučanovo obiskovanje tekem je imelo ozadje v veliki povezanosti slovenske politike v sedemdesetih in osemdesetih, ko so se počasi, a učinkovito začeli naši, takrat še komunistični politiki fotografirati s slovenskim, ne z jugoslovanskim športom. Največkrat so se ponosno pokazali v Planici na skokih ali na Zlati lisici na smučanju. Če je bilo pred leti fotografiranje s športom značilno za socialistične, populistične politike, se je v zadnjih letih to zelo spremenilo. Pa ne gre beseda o Kučanu, ki je resnici na ljubo sam osebno ukinil pretirano malikovanje lika in dela predsednika države. Na prireditve je prihajal brez varnostnikov, v avto je sedel spredaj, rad je pozabil na natančna protokolarna pravila o oblačenju, hkrati pa je bil na tekmah neopazen.
Novi, populistični politiki, ki jih pri nas poznamo predvsem po liku in delu aktualnega predsednika države Boruta Pahorja, na športno tekmo ne pridejo zato, da bi j...