»Zemljo krast« je bila nekoč otroška igra, ki nam je, nekaterim, ostala v prijetnem spominu. Danes pa ta »igra« nekaterim predstavlja pravi politični pohod, vse za ljubo ugodje političnih strasti, užitkov in prestiža.

To, kar se danes dogaja med »dviju jako prijateljskima državama«, je težko dojeti, še težje pa je dojeti slovensko mlahavost do takih dejanj (školjčišče v Piranskem zalivu), politično nezrelost, oportunizem, cmeravost in ponižnost pri obrambi nečesa, kar imenujemo narodno telo.

Po tem, ko smo bili nedolgo tega deležni predvolilnih soočenj brez vsakih vsebin, smo danes priča (analfabetskim) političnim bojem izključno za pridobitev stolčkov in oblasti ter nič drugega.

Zakaj stranke, ki se danes (koalicijsko) preštevajo do onemoglosti, ne dvignejo glasu proti mirnodobni okupaciji slovenskega ozemlja, kopnega in morja, da bi dokazale vsaj malo domoljubja, če ga sploh imajo? Zakaj na to temo ne slišimo glasu naših mirovnikov, naših 28 intelektualcev ali pa gospe Spomenke Hribar?

Pozivam jih, naj to storijo!

Zdenka Goriup, Ljubljana