»Ko sem kot otrok gledal nadaljevanki Pika Nogavička in Emil iz Lönneberga, se mi je zdel jezik tako skrivnosten, saj nisem razumel niti ene besede. Želel sem se ga naučiti,« se je spomnil. »Z leti sem postal navdušen nad popevkami z Evrosonga in seveda nad Abbo, nekajkrat sem šel na potovanje na Švedsko in to je bilo to – dežela mi je postala zelo všeč.«
Strastno se je začel učiti jezika. Celo tako zagret je bil, da je kasneje v službi v Ljubljani poslušal švedski radio. Ko je še nekajkrat odpotoval na Švedsko, tam spoznal prijatelje in partnerja, ni bilo več dileme: na sever gre! »Preselil sem se oktobra. Vedel sem, da iščejo veliko voznikov avtobusov, kar je tudi bila moja otroška želja. Toda prišel sem prepozno – nove voznike avtobusov rekrutirajo poleti, ne pa jeseni,« je razložil. Zato je sicer še vedno v upanju, da bo vozil avtobus, za vmesno zaposlitev na občine pošiljal prošnje, ali potrebujejo kakšnega prometnega inženirja, kar je po izobrazbi. Na njegovo veliko presenečenje so ga decembra povabili na intervju za službo, s prvim januarjem pa je že imel stalno zaposlitev na oddelku za ceste in promet občine Norrtälje, približno uro stran od glavnega mesta. Tja se je tudi preselil.
To je kraj, ki med prebivalci glavnega mesta velja za letoviškega. Veliko jih ima tam počitniške hišice. Pred dvema tednoma so praznovali enega največjih praznikov na Švedskem, kresno noč ali midsommar, ko postavijo mlaje in priredijo piknike. »Za konec tedna se populacija naše občine s 60.000 poveča tudi do 200.000,« je opisal letoviški kraj. Čeprav je v njegovi občini kar 11.000 otokov, še nima hišice na otoku, pravi, da je to gotovo vizija za prihodnost. Saj veste, taka rdeča z belimi okni, tipično švedska. »In z drogom za zastavo pred hišo,« je dodal Rok Ogrin.
Fika za srečno družbo
Za Švede velja, da so srečen narod. Rok meni, da je to, kar jih dela srečne, dobra kakovost bivanja, visok standard, socialna varnost in predvsem druženje. Recimo tipična švedska »fika« – kava in pecivo: »V službi je »fika« prvič zjutraj okoli devetih, potem še enkrat popoldan okoli treh. Nepisano pravilo je, da se moraš tedaj odklopiti od dela. To je zelo pomemben del življenja na Švedskem.« Tudi sicer je delovno okolje prijazno. Čeprav dela v mestni upravi, ima možnost, da si sam določa delovni čas: »Nekaterim bolj ustreza, da pridejo v službo ob sedmih in so že ob štirih doma, drugim spet, da pridejo zjutraj kasneje in delajo pozno popoldan. Če nisi v oddelku, kjer imaš uradne ure, je delovni čas zelo fleksibilen.«
Švedska družba velja tudi za tolerantno. S partnerjem Alexandrom na ulici nikoli nista bila napadena, četudi sta se držala za roke: »Nasprotno, celo čestitali so nama.« Prav tako so zagotovljene vse pravice istospolnih partnerstev. »Edino, o čemer še teče debata, je posvojitev otrok po umetni oploditvi v tujini,« je omenil. Če se par umetno oplodi na Švedskem, sta oba partnerja avtomatično priznana kot starša. Če to storita v tujini, morata skozi celoten posvojitveni postopek. Drugih preprek istospolni pari v švedski družbi nimajo. Stockholm bo letos v prvem tednu avgusta gostil tudi Europride, parado ponosa: »Na običajni paradi je v povorki od 50.000 do 60.000 ljudi, ob trasi pa stoji do pol milijona ljudi. Letos bo vse še toliko večje. Celotna prireditev bo trajala teden dni.«
Ko smo že pri zabavah: seveda se je pred dvema letoma udeležil Eurosonga, ko je ta gostoval v Stockholmu. Sodeloval je kot prostovoljec in bil vodič slovenske delegacije: »Tako sem bil zraven pri vsem cirkusu. Tedaj je za Slovenijo nastopala ManuElla oziroma Manuela Brečko in tudi njej se je Švedska tako prikupila, da zdaj še ona živi tu.«
Brez tujcev bi se država ustavila
A nazaj k družbeni sreči. Trenutno Švede zelo skrbi, kaj bo z ameriško uvedbo dajatev za uvoz surovin. »Malo ljudi ve, da je Švedska eden največjih izvoznikov železove rude, saj je ves severni del države en sam rudnik in izvoz rude je zelo pomemben za njihovo gospodarstvo,« opozarja. Malce skrbi povzročajo tudi jesenske volitve, saj vse več glasov dobiva nacionalistična stranka: »Trenutno ima po anketah že okoli 20-odstotno podporo. To je malce skrb zbujajoče. Mislim, da veliko število pribežnikov, ki so prišli naenkrat, pri Švedih vzbuja nelagodje, predvsem v smislu, ali se bodo uspeli asimilirati in ali lahko gospodarstvo to prenese. Po drugi strani pa se ve, da se brez tujcev celotna Švedska ustavi, vsaj kar se tiče bolnišnic, prevozov, šolstva.«
Navsezadnje so priseljenci tudi številni Slovenci. Kot je razložil, je velika razlika med priseljenci prvega in drugega vala. »V prvem valu so bili bolj ali manj delavci, ki so jih rekrutirala velika podjetja, kot sta Volvo in Scania. Nekateri so mislili, da bodo prišli le za mesec dni, pa so ostali vse življenje. Zdaj v drugem valu so to večinoma mladi izobraženi ljudje. Nekateri se preselijo s celotno družino, spet drugi so poročeni s Švedi ali Švedinjami,« je razložil predsednik Slovenskega društva Stockholm. A čeprav je ta hip veliko novih slovenskih priseljencev, je članov njihovega društva le okoli 150, v vseh slovenskih društvih pa je okoli tisoč članov: »Ko so včasih prirejali zabave, je prišlo po 200 ali 300 ljudi. Kadar imamo zdaj piknik, nas je okoli 30. V društvu je več starejših. Imamo članico, staro več kot 90 let.«
Meni, da je bilo združevanje Slovencev z namenom ohranjanja kulture včasih boj razširjeno, zdaj pa stik z domovino nadomesti splet. To pa ne pomeni, da niso dejavni: poleg piknikov in srečanj redno igrajo badminton, organiziran pa imajo tudi pevski zbor, ki ga vodi operna pevka stockholmske opere Klementina Savnik.
