To, kar se je zgodilo na proslavi 70-letnice ZZB, bi težko videli v kateri koli evropski državi. Ko je predsednik republike prišel na prireditveno mesto, ga je na poti do sedeža spremljala čista tišina. Niti enega glasu odobravanja, podpore ali žvižga nasprotovanja ni bilo slišati iz množice več kot dva tisoč udeležencev slovesnosti. Samo zgovorna in homogena tišina. Tako močnega sporočila ne predsednik ne mediji pač ne bi smeli preslišati in spregledati!

Pa so ga! V TV-dnevniku je bil sicer ob kratkem poročilu z dogodka omenjen »mešani« sprejem publike ob omembi prisotnosti predsednika (boren aplavz, ki se je mešal z žvižgi – moja pripomba!), odstopili pa so mu celo prostor za izjavo, ki jo je v svojem stilu začel s posvojeno tezo o državljanski vojni med drugo vojno v Sloveniji.

Je pa ta dogodek samo logična posledica njegovih zgrešenih delovanj in odločitev v preteklosti, pri katerih ni poslušal niti glasu ljudstva niti mnenja stroke ali izkušenih politikov. Kako se zasluži spoštovanje predsedniške funkcije, je pokazal prihod bivšega predsednika Milana Kučana. Ljudje so ga stoje pozdravljali z glasnim aplavzom in vzkliki, župan Zoran Janković pa je z jasnim sporočilnim govorom pokazal, kako se je treba brezkompromisno opredeliti do ključnih zadev.

Od predsednika države pričakujemo jasno, nedvoumno, pokončno držo pri opredeljevanju do družbenih vprašanj, kamor spadajo tudi polpretekla zgodovina in poskusi njenega spreminjanja. Zdaj je že jasno, da so to prazna pričakovanja in da bodo počakala na novega predsednika.

Srečo Knafelc Krvava Peč