Najprej dva argumenta splošne narave, ki pomembno vplivata na ravnanja politike, povezana z oblikovanjem vlade. Prvi je ta, da so razmere v svetu in tudi pri nas vse bolj kaotične, to pa gre zelo v prid političnim voditeljem, ki obetajo avtoritarno vladanje. Ta pogoj izpolnjuje izmed vodij političnih strank, ki so si na junijskih volitvah zagotovile mesto v parlamentu, le J. Janša in to mu v primerjavi s Šarcem daje pomembno prednost. Za drugega od obeh argumentov ponujam mnenje, da bo pri sestavi nove vlade pomembno vlogo imelo razmerje med strankami in Cerkvijo. Za rimsko Cerkev vemo (izjema je aktualni papež), da je tradicionalno naklonjena kapitalu, torej desni (neoliberalni) politiki, blizu pa so ji tudi avtoritarne politike, seveda ob pogoju, da ji te naklonjenost vračajo. Tudi ta argument daje Janši veliko prednosti pred Šarcem, čeprav se slednji, kot sam pravi, nedeljske maše redno udeležuje.
Zdaj pa konkretneje o tem, kako naj bi Janši uspelo oblikovati koalicijo. Najmanj problemov bo prej ali slej imel s stranko NSi. Z njo bi bile težave, če bi jo še vedno vodila Ljudmila Novak, vendar se je ta morala tej funkciji pred kratkim odpovedati v korist mladega Tonina. Slišati je bilo več razlogov za to zamenjavo, najprepričljivejši pa je prav ta, da je bila zamenjava Novakove preprosto nujna, da se lahko stranki enakih ali zelo podobnih usmeritev, to sta SDS in NSi, po volitvah tudi koalicijsko povežeta. Če se to zdaj ne bo uresničilo, bo to res prvovrstno presenečenje.
Precej več problemov, kot jih je z NSi, je pri sestavljanju Janševe koalicije s stranko SMC, ki jo vodi M. Cerar. Enega najresnejših je predstavljal preveč levo usmerjeni in pokončni podpredsednik stranke M. Brglez, a ga je Cerar uspešno rešil, preprosto tako, da je Brgleza iz stranke izključil. Drugi aktualni problem stranke SMC predstavlja dilema, kaj naj bi njen predsednik v prihodnje počel: danes je še vedno predsednik vlade, v prihodnji vladi pa ga ne gre degradirati na položaj ministra. Edino razpoložljivo mesto, ki naj bi ustrezalo njegovemu »ugledu«, je funkcija predsednika parlamenta. In ta položaj se mu tudi obeta. Začasno ga sicer opravlja prvi mož stranke NSi Tonin, vendar bo ta odstopil, Janševa koalicija pa naj bi za stalnega predsednika parlamenta izvolila Cerarja. Slednji bo moral, da bo dobil ta položaj, seveda najprej vstopiti v koalicijo z Janšo, čeprav je še pred tedni volilcem obljubljal nekaj povsem drugega. To njegovo »spreobrnitev« bo zagotovo podprla tudi Cerkev, ki ji Cerar menda tudi sicer rad prisluhne.
In še o četrtem članu Janševe koalicije, to je SAB. Vodja te stranke ni bila izvoljena v parlament in zato ne sme dopustiti, da njena stranka ostane v opoziciji, ona pa brez primerne službe. S tem, ko se priključi Janševi koaliciji in prevzame vodenje enega od ministrstev, torej zadovoljivo razreši svoj osebni problem, konceptualno (neoliberalna usmerjenost) pa se z Janšo tudi sicer ne razhaja prav veliko.
Janševi koaliciji se bo verjetno pripravljena pridružiti tudi Jelinčičeva stranka SNS, a se ji utegne Janša odreči. Njenih poslanskih glasov namreč ne bo pogrešal, kot partnerica pa bi ta stranka lahko bolj škodila kot koristila ugledu njegove koalicije.
Predstavljeni scenarij, kako naj bi Janša oblikoval koalicijo, je seveda le eden možnih, a se mu obeta, da bo ob morebitnih manjših spremembah tudi uresničen. V prid mu je tudi to, da nekaj podobnega že vse od volitev sem zelo aktivno propagira predsednik države. Če se bo scenarij uresničil, bo del Slovencev nadvse zadovoljen (vsaj tista desetina volilnih upravičencev, ki je Janševo stranko podprla na zadnjih volitvah) in tudi s prižnic bo slišati zahvale za modro rešitev. Večina pa nas bo v takem razpletu zaznala še eno potrditev, da se nam je demokracija predvsem zaradi nespoštovanja temeljnih človekovih vrednot (še predvsem poštenosti) močno izrodila. Kot možno rešitev za to zadrego sem pred kratkim (18. junija 2018) v Dnevniku prav na tej strani predstavil predlog, da naj bi namesto politične to pot oblikovali strokovno vlado, politika pa naj bi se osredotočila na učinkovit nadzor te vlade, saj je tak nadzor eden ključnih pogojev za dobro upravljanje države. Seveda sem predlogu dodal tudi mnenje, da za zdaj politika ni pripravljena resno obravnavati idej o sistemskih spremembah pri upravljanju države. Potrebne spremembe bo zato morala izsiliti dobro organizirana civilna družba, saj se nam sicer obeta še več korupcije in drugih nečednosti politike, s tem pa tudi vse manj obetavna prihodnost države.
Andrej Cetinski, Ljubljana
