Čeprav se evropska inflacija približuje cilju 2 odstotkov Evropske centralne banke, je guverner Mario Draghi na zadnjem zasedanju ECB presenetil tudi največje optimiste sproščene monetarne politike. Do konca leta je podaljšal odkupovanje obveznic in fiksiral dan prvega dviga obrestnih mer v sredino leta 2019. S tem je državnim zakladnicam, politikom in proračunom še za eno leto olajšal delo.
V senci osrednjega stebra oblikovanja monetarne politike ECB pa se v relativno mladi veji bančnega nadzora v zadnjem času prižiga vse več alarmov. Če zanemarimo že dolgo znane težave portugalskih, španskih in italijanskih bank, ki jih le-te postopoma rešujejo, je vse bolj pod pritiskom ena glavnih globalnih bank: nemški ponos, Deutsche Bank. Že dolgo se v finančnih krogih šušlja, da je banka živi mrtvec, a je prevelika, da bi padla. Glede na njihovo operativno delovanje si lahko mislim, da je kar nekaj mesa na tej kosti.
Izjemno se mi je zdel zanimiv dogodek, kjer sta se Mario Draghi in nemška kanclerka Angela Merkel že pred časom sestala, pri čemer teme pogovorov nista javno razkrila. Je pa že v tednu po sestanku na trgu zaokrožila ideja o združitvi banke s konkurenčno Commerzbank. A so špekulacije potihnile. So se pa oglasili pri Ameriški centralni banki, ki je pri svojih obremenitvenih testih blokirala prenos denarja iz ameriške podružnice nazaj v Frankfurt.
Da gre vse bolj zares, kaže gibanje delnice, ki vse pogosteje testira nova dna in podrejene CoCo obveznice banke, katere zahtevana donosnost do prvega klica je v zadnjih dneh presegla 10. Donos, ki bi marsikaterega depozitarja premamil v nakup. A žal ni vse zlato, kar se sveti. Še pomnite klavrni zaključek slovenskih podrejenih obveznic? Bega pa me vprašanje, ali bodo Nemci spet malo prikrojili pravila igre?
