Čeprav je Italija na koncu vendarle dobila koalicijsko vlado Gibanja petih zvezd in Lige, pa ne gre podcenjevati političnih posledic, ki jih bo imel veto predsednika Sergia Mattarelle na imenovanje Paola Savone za ministra. Savona, ki je odkrit evroskeptik, se je javno zavzemal za pripravljanje rezervnega načrta, to je izstopa iz enotne valute, in Mattarella je argumentiral, da bi imenovanje Savone vodilo ravno do takšnega rezultata.
Mattarellova odločitev je takoj izzvala jezo. Voditelj Gibanja petih zvezd Luigi Di Maio je zahteval odstavitev predsednika, vendar je pozneje to zahtevo umaknil. Voditelj Lige Matteo Salvini je terjal nove volitve, ki naj bi bile po njegovih besedah referendum o svobodi in suženjstvu Italije. V Franciji pa je Marine Le Pen, voditeljica skrajne desnice, ki se je lani potegovala za predsednico Francije z obljubo o izstopu iz območja evra, kritizirala, kot je rekla sama, »državni udar«.
Savona je na koncu dobil manj pomemben položaj v vladi, postal je minister za evropske zadeve.
Ni prvič, da je vprašanje o tem, ali naj neka država ostane v evrskem območju, postalo pomembna politična tema. V Grčiji je bilo to leta 2015, vsaj implicitno, del javne razprave o sprejemanju pogojev za finančno pomoč. V Franciji sta leta 2017 Le Penova in Emmanuel Macron o tem eksplicitno debatirala med predsedniško volilno kampanjo. Toda zdaj se je prvič zgodilo, da je evro postal neposreden vzrok za pravni spor o imenovanju neke vlade.
Nenaden dvig obresti za obveznice italijanske države je bil odraz bojazni finančnih trgov. V resnici gre za veliko več. Predvsem je zdaj v ospredju vprašanje interpretacije. Ali Mattarellova odločitev pomeni, da volilci ne morejo postaviti pod vprašaj članstva v evrskem območju? Kakšen koncept demokratične izbire izhaja iz tega? To so temeljna vprašanja z daljnosežnimi implikacijami za vse evropske državljane.
Mattarella je bil zelo jasen, ko je pojasnjeval razloge za svojo odločitev. Ni nasprotoval pravici Italijanov, da postavijo pod vprašaj članstvo v evrskem območju, menil pa je, da to zahteva odprto javno razpravo, ki bi temeljila na resni in poglobljeni analizi, vendar ta tema ni bila v ospredju med volilno kampanjo pred marčevskimi parlamentarnimi volitvami. Ko so premier Giuseppe Conte in omenjena voditelja strank, ki sta stala za njim, sprva zavrnili, da bi predlagali kakšnega drugega kandidata za ta pomembni položaj v vladi, je predsednik sklepal, da je njegova ustavna dolžnost, da ne odobri imenovanja Savone.
Ko je to storil, je Mattarella potegnil jasno mejo, ki loči ustavno odločitev od politične. Njegova logika je bila, da lahko politično odločitev svobodno sprejme vsaka vlada, ki ima parlamentarno večino, in predsednik nima nobene pravice, da jo postavi pod vprašaj. Pač pa ustavne odločitve zahtevajo drugačno vrsto postopka pri odločanju, in sicer takšno, da so volilci dovolj dobro seznanjeni s potencialnimi posledicami svoje odločitve. Če pa razprave, ki bi omogočila takšno informiranost, ni, je naloga predsednika po Mattarellovi logiki, da ohrani status quo in prepreči, da bi nastala odločitev z resnimi posledicami, ki bi izvirala iz samouresničljivih pričakovanj trga.
Na načelni ravni je to razlikovanje zelo smiselno. V skoraj vseh demokracijah ustava varuje temeljne človekove pravice, določa naravo političnega sistema in daje odgovornosti oziroma pristojnosti različnim vladnim ravnem. Teh določil – k sreči – ni mogoče spremeniti z navadno večino glasov v parlamentu. Ustavo je mogoče popraviti, a to se pogosto zgodi počasi in vedno s kvalificirano večino ali v nekaterih državah z referendumom. Ta inercija daje državljanom jamstvo, da to, kar je zanje pomembno, ne bo spremenjeno.
Tu se zastavljata dve vprašanji. Najprej, katere zadeve so zgolj ustavne? V številnih evropskih državah je članstvo v EU zapisano v temeljnem zakonu. O izstopu ne more odločati parlament po običajnem postopku. Toda ustavno polje je obsežnejše: pravno gledano spadajo vanj vse določbe pogodb EU. Tu se začenjajo težave. Očitno bi bilo absurdno nasprotovati politični razpravi o določilih pogodb EU, na primer o ribištvu, telekomunikacijah ali celo o davčnemu okviru. Takšne določbe bi morale biti del običajne zakonodaje (to, da bi jasneje definirali to razliko, je bil eden od ciljev spodletele ustavne pogodbe leta 2005). Toda namesto da bi ustvarila jasno razmejitev, pravna meja med ustavnimi in običajnimi določbami ustvarja politično zmedo. Državljanom se lahko odpusti, da nimajo jasne predstave o tem, kaj spada v prvo in kaj v drugo kategorijo.
Kot drugo se zastavlja vprašanje, kakšen postopek je treba uveljaviti pri dejanski ustavni izbiri. Kot smo videli, 50. člen lizbonske pogodbe predvideva, da EU določi, kako naj se izvede odločitev Velike Britaniji o izstopu iz EU. Toda večina držav članic v svoji ustavi nima člena, ki bi določal, kako naj se sprejme odločitev o tem, ali naj se konča članstvo v EU oziroma v evrskem območju. Kenneth Rogoff s Harvarda je označil odvisnost Velike Britanije od referenduma, na katerem je navadna večina končala 45-letno partnerstvo, »ruska ruleta za republike«, ker se postopek ni opiral na mehanizem zavor in ravnovesja (checks and balances), kar bi takšna daljnosežna odločitev nujno potrebovala.
Dokler je članstvo v EU in v evrskem območju imelo širok konsenz, so te razlike zanimale samo pravne strokovnjake. To pa ne velja več in ni verjetno, da bi se razprave o teh razlikah kaj kmalu končale. Čas je torej, da razlike med pravnimi ustavnimi in neustavnimi evropskimi obveznostmi postanejo eksplicitni del politične ureditve naših držav.
Razmejitvene črta, ki jo je potegnil italijanski predsednik, je načeloma pravilna. Skupna valuta je namreč temeljna družbena institucija prek vezi, ki jo ustvarja z drugimi državami partnericami. Pa tudi zaradi pomembnih geopolitičnih, gospodarskih in finančnih posledic, ki bi jih imel tak izstop, mora pripadnost evrskemu območju spadati na ustavno področje. Toda Mattarellovo stališče bi bilo bolje sprejeto, če bi svoje mnenje predstavil pred tem. Dejstvo, da je svojo odločitev oznanil na višku konflikta med seboj kot predsednikom države in voditelji nove vladne večine, je vzbudilo dvom o legitimnosti te njegove odločitve in dalo njegovim nasprotnikom priložnost, da zadevo prenesejo na teren morale.
Ključna naloga, s katero se Evropa sooča, je ta, da mora uskladiti pravico državljanov, da sprejmejo radikalne odločitve, s potrebo, da se zagotovi, da so odločitve, ki vodijo do sprememb ustave, izvedene na podlagi zadostnega posvetovanja in informiranosti javnosti, to je prek javne razprave, v kateri pride v ospredje enoznačna volja ljudstva. EU in evro ne smeta biti ustavni zapor, a o njiju se tudi ne smejo več sprejemati slabo premišljene odločitve. Pravo ravnovesje med tema dvema načeloma, pravico do radikalnih odločitev in zadostno informiranostjo, zahteva postopek, ki bo dal odločitvi potrebno legitimnost.
Jean Pisani - Ferry je profesor na Hertie School of Governance v Berlinu in na Sciences Po v Parizu ter nekdanji vodja France Stratégie iz Pariza, institucije, ki svetuje francoski politiki.
©Project Syndicate, 2018