Novinarja, ki ju sicer cenim, situacijo podcenjujeta, češ da je šlo za osebni spopad med Cerarjem in Brglezom in, med drugim, razmišljata nekako takole: »Bilo bi nenavadno, da bi bivši predsednik vlade sedel v Šarčevi vladi. Hkrati pa funkcionar tako visokega političnega ranga potrebuje neko ustreznico svoji politični karieri. Mesto predsednika parlamenta bi to pokrilo. Na protokolarnih dogodkih sedita predsednik vlade in parlamenta v prvi vrsti…« Se strinjam, da je z vidika osebnih ambicij in doživljanja lastne vrednosti to razumljivo. Pa je tudi samo po sebi umevno? Morajo biti pomembni položaji kar rezervirani za iste ljudi? Lahko plezajo po kariernih lestvicah navzgor tudi ne glede na sposobnosti? Ne morem pritrditi. Nekateri so že bili predsedniki vlade, parlamenta in so se vrnili med »navadne« poslance. Bivši predsednik države spet opravlja svoj osnovni poklic. Ne vidim pravega razloga, da bi Cerar moral postati predsednik parlamenta, čeprav si to želi. Nekateri menijo, da so njegove ambicije še večje: kandidatura za predsednika države 2022.

Poleg osebnih ambicij obstajajo še drugi razlogi, če gledam malo idealizirano. Več pomembnih položajev prinaša strankam večjo možnost za uresničitev njihovih programov. Problem nastane, če so si glede volilnih izkupičkov skoraj enakovredne. Taka je sedanja situacija. (Če bi bil Cerar tako dober in sposoben predsednik vlade, bi stranka gotovo dobila več poslanskih sedežev.) Brglez ni ogrozil Cerarjeve izvolitve za predsednika parlamenta, kot želijo prikazati v SMC. Cerar ni imel dovolj glasov strank, ki so se dogovarjale. Šarec ni bil za to, ker je SMC šele četrta po številu glasov in bi mesto prej pripadalo tretjeuvrščeni SD. Židan ni bil za to iz istih razlogov, bi pa za začasnega vodjo podprl Brgleza. Zanj je bila tudi Levica. Brglez, ki je sicer podpiral Cerarjevo kandidaturo, to je tudi večkrat potrdil, je bil pripravljen funkcijo začasno opravljati še naprej. S poudarkom na začasno, do formiranja nove vlade. Njegov »greh« je, da je bil pripravljen pomagati iz zagate pri strankarskem kupčkanju. Nič več. Pomoč, ne lastne ambicije. Pomoč in ne tekma s Cerarjem.

Verjamem, da so v SMC samo izkoristili priložnost, da so se »znebili« motečega močnega člana. Cerar in Brglez, oba intelektualca, sta ustanovitelja stranke, vendar z različnimi pogledi na njeno identiteto. Po moji presoji tudi različnih značajskih potez. Cerar je večkrat neodločen, omahljiv, prilagodljiv, podredljiv, občutljiv na veljavo in posledično tudi eksploziven… Brglez pa v veliki meri njegovo nasprotje: odločen, stoji za svojimi stališči, moralen, neustrašen, v nasprotju s Cerarjem karizmatičen, z večjim uvidom v prihodnost in z resnično željo pomagati državljanom…

Vse skupaj je farsa, ki jo volilci dopuščamo. Najprej se pričkajo za stolčke, namesto da bi se resno pogovarjali o vsebini. Šele ko bi ugotovili, kaj lahko skupaj za nas naredijo, naj bi razmišljali o najbolj sposobnih za posamezne funkcije. V prehodnem času bi lahko bil Brglez še naprej predsednik parlamenta. Se vam zdi logično?

Se bodo vrata za desnosredinsko vlado in njeno neoliberalno politiko še bolj na široko odprla? (Levih strank, razen Levice, ne vidim.) Bomo spremljali, kako z nasmeški razprodajajo naše skupno premoženje naprej? Kako privatizirajo šolstvo in zdravstvo? Bomo veseli, ker tega ne počne Janša?

Žalostno. Za naše vnuke bo nasmeh kljub temu (kot pravi Spomenka) bolj grenak.

Polona Jamnik, Bled