Cristiano Ronaldo (Portugalska)

Nekdanji najdražji nogometaš na svetu podira rekord za rekordom – tako v klubskem kot v reprezentančnem dresu. Triintridesetletnik, ki je za Portugalsko na 153 tekmah zabil 85 golov – s čimer je tudi evropski rekorder –, je morda celo v najboljši formi svoje kariere. Z madridskim Realom je v letošnji sezoni osvojil tretjo zaporedno lovoriko v ligi prvakov, ob odličnih predstavah v skupinskem delu svetovnega prvenstva (štirje goli na treh tekmah) pa je glavni kandidat, da ob koncu leta prejme še rekordno šesto zlato žogo. Njegova raznovrstnost, ko gole dosega z obema nogama in glavo (pri tem mu pomaga višina: 185 centimetrov), in fizična moč sta osupljivi, s svojim izjemnim nosom za zadetke pa je nočna mora za vsako obrambo.

Ronaldo prihaja z Madeire, kjer je naredil prve nogometne korake. Kmalu je sledila selitev v Lizbono k Sportingu, od tam pa le še strma pot navzgor do Manchester Uniteda in nazadnje Reala, ki je zanj plačal takrat rekordnih 94 milijonov evrov. V zasebnem življenju je oče dveh sinov in dveh hčerk, lastnik ene najbolj bogato založenih avtomobilskih zbirk na svetu, je pa tudi zelo dobrodelen. S prvim golom proti Španiji je postal prvi igralec v zgodovini, ki je gol dosegel na osmih velikih tekmovanjih zapored (štiri evropska in štiri svetovna prvenstva).

Luka Modrić (Hrvaška)

Čista desetka. Ne zgolj po številki dresa, ki jo Luka Modrić nosi v hrvaški nogometni reprezentanci. Na svetovnem prvenstvu v nogometu je pravi vodja in motor hrvaške ekipe, ki jo je v skupinskem delu po mnenju mnogih strokovnjakov vodil najbolje med vsemi zvezdniki. Poleg tega je Argentini zabil tudi mojstrski gol, s katerim je razrešil dvome o zmagovalcu. 32-letni in 172 centimetrov visoki zvezni igralec Reala iz Madrida je bil na omenjeni tekmi ob zmagi s 3:0 najboljši posameznik enega najatraktivnejših dvobojev tega prvenstva. Modrića čakajo novi izzivi. Kot kapetan bo najprej skušal popeljati svojo reprezentanco v četrtfinale ter upravičiti vlogo favorita proti Danski. Hrvaška javnost, stroka in igralci se zavedajo, da imajo generacijo, ki lahko v Rusiji poseže po najvišjih mestih. Da lahko poseže celo višje kot izjemna generacija leta 1998, ki je na mundialu osvojila bronasto kolajno. Za takšen dosežek bo morala premagati še kakšno velesilo, kot je bila Argentina. Najprej pa jutri Dansko, sicer bo razočaranje celo večje, kot je bilo veselje ob treh skupinskih zmagah proti Nigeriji, Argentini in Islandiji. Ni dvoma, da Luka Modrić ve, kako se zmaguje pod pritiskom, saj je v zadnjih petih sezonah igral vidne vloge pri osvojitvi štirih klubskih naslovov evropskega prvaka.

Lionel Messi (Argentina)

Manj kot dva meseca po podpisu svoje prve profesionalne pogodbe z Barcelono je Lionel Messi 17. avgusta 2005 vpisal premierni nastop za člansko vrsto Argentine. Prijateljska tekma proti Madžarski se je zanj končala klavrno, saj je po vsega 43 sekundah prejel rdeči karton. Prvega in za zdaj tudi zadnjega v svoji karieri. Trinajst let in 125 tekem pozneje ni postal le njen najboljši strelec (65 golov), temveč tudi asistent (43). A z dobrimi predstavami zvezdnika so rasla tudi pričakovanja 44 milijonov rojakov. Ker že od 13. leta živi v Španiji, mu ob nastopih v belo-modrem dresu pogosto očitajo pomanjkanje borbenosti in nacionalnega naboja, kar je bil eden od razlogov, da je pred dvema letoma po porazu v finalu južnoameriškega pokala naredil križ čez reprezentanco. A na veliko srečo le začasno, saj Argentine v nasprotnem primeru danes ne bi spremljali v osmini finala mundiala. Z Messijem na igrišču so gavči v kvalifikacijah za turnir v Rusiji osvojili 21 od 28 točk, s čimer je le še utrdil svoj status nepogrešljivega člana moštva selektorja Jorgeja Sampaolija. In čeprav je po številnih nogometnih parametrih že zdaj najboljši nogometaš vseh časov, ostaja v senci legendarnega Diega Maradone. V njej bo bržkone ostal, če Argentini ne zagotovi še tretjega naslova najboljšega na svetu.

Andres Iniesta (Španija)

Za štiriintridesetletnega vezista bo tekma proti Rusiji že 134. v njegovi reprezentančni karieri. Dolgoletni član Barcelone, ki bo v naslednji sezoni igral za japonski Vissel Kobe, je najpomembnejši gol za Španijo dosegel v finalu svetovnega prvenstva pred osmimi leti za zmago proti Nizozemski. Oče dveh hčerk in sina zaradi svoje višine (171 centimetrov) v svoji profesionalni karieri nikoli ni dosegel gola z glavo, a je v preteklosti s Xavijem in Busquetsom tvoril udarno navezo na sredini igrišča v zlatih letih španske reprezentance in Barcelone. V jeseni svoje kariere ni več v vrhunski formi kot nekoč, a s svojimi izkušnjami in izjemnim pregledom nad igro še vedno prinaša dodano vrednost.

Pri desetih letih je postal član mladinskih selekcij kluba Albacete, na katerega je še vedno zelo navezan – ko so je klub znašel v finančnih težavah, je Iniesta priskočil na pomoč z denarnim vložkom. Že pri dvanajstih letih je odšel v znamenito nogometno šolo La Masia, debi za Barcelono pa je dočakal leta 2004. Od takrat je v Kataloniji osvojil rekordnih dvaintrideset lovorik, po prvenstvu pa se bo reprezentančno upokojil. Slovi kot družinski človek in verni katoličan, v prostem času pa prideluje vino, ki ga bo na Japonskem tudi prodajal.

Pripravili Uroš Šemrov, Rok Knafelc, Timotej Rupar