Ko sem iskal definicijo pojma »profesionalnost«, sem za medicino našel naslednjo formulacijo: profesionalnost v medicini je običajna razumna uporaba komuniciranja, znanja in ročnih sposobnosti, razumevanje klinike, čustev in vrednot ter razmišljanje v prid posameznemu bolniku in javnosti. V ZDA ob podeljevanju nagrad za profesionalnost navedenemu dodajajo še spoštovanje sodelavcev!

K profesionalnosti v politiki sodi procesiranje in vodenje človeških interakcij, ki vključujejo moč in avtoriteto. Moč dober politik uporabi za socialno mreženje, povezovanje, da doseže spremembe, ki koristijo posamezniku in družbi. Žal je v vsakodnevni politiki psiholog Oliwer James identificiral tri prevladujoče osebnostne lastnosti: psihopatijo, narcisoidnost in makievalizem. Menim, da je pri nas v politiki vse to prisotno, pojavlja pa se tudi na strokovnih področjih, med drugim tudi v medicini.

V komentarju dogajanja na področju otroške kardiologije in otroške srčne kirurgije ter delovanja stroke in naših vlad je na začetku treba zapisati, da se tako naša zdravstvena politika kot stroka že vrsto let obnašata neprofesionalno, nespoštljivo, neodgovorno do bolnih otrok in njihovih staršev. Mednarodna komisija je namreč leta 2015 jasno zapisala, da znotraj služb dejavnosti otroške srčne kirurgije vlada nered, zapisi v dokumentaciji so pomanjkljivi, nekateri celo neresnični, med ekipami je veliko napetosti, sodelovanja sploh ni ali je hudo načeto, in to na področju, kjer je sodelovanje ključnega pomena. Nasproti so si stali otroški kardiologi in zdravniki intenzivnega otroškega oddelka na eni ter otroški srčni kirurgi na drugi strani. Dokler smo jih sploh imeli!

Zanimivo je, da je stroka zapis komisije takoj problematizirala, tako kot je problematizirano vse, kar je vročega, neprijetnega za politiko ali stroko. Stroka ni hotela priznati svojih resnih težav, politika pa se je prav tako bala ali ni hotela ukrepati. Nobena stran se ni soočila s pravim problemom in poiskala rešitve. Zadnji ministrici je bilo dovolj, da je imela informacijo o notranjih nesoglasjih, vzroki za to je niso zanimali. »Ukrepala« je tako, da je na mesto generalnega direktorja UKC v zadnjih štirih letih postavljala popolnoma neizkušene ljudi in ni dopustila sprememb na vrhu otroške klinike. V ozadju je stroka bolj ali manj uspešno prikrivala dejstvo, da ne izpolnjuje minimalnih pogojev glede potrebnega števila operacij za ustrezno usposobljenost zdravnikov in s tem za varnost malih bolnikov. To dejstvo pri nas v medicini velja še marsikje. Za nedopustno stanje sta odgovorni obe strani.

Res je, da so se razmere začele zapletati že veliko prej. Ne glede na to je odgovornost zadnje vlade največja, kajti pred očmi je imela rezultate nadzora iz leta 2015, česar prejšnji ministri niso imeli, in temu bi morali slediti takojšnji ukrepi! Žal so se, tako kot sem že zapisal, dogajale le zamenjave direktorjev UKC, in to zaradi nerazumevanja problema ter navideznega reševanja.

Zaradi razumevanja problematike, nastale v UKC, in zaradi kakovosti ter varnosti moram poseči nekoliko v preteklost. Do leta 1999 se v zdravstvu nismo pogovarjali o varnosti bolnikov, ko pridejo v roke medicine. Delali smo po najboljših močeh, prepričani v svoje dobro delo, v organizaciji, kjer so bili predstojniki nesporne avtoritete, in če je šlo kaj narobe, smo to pripisali komplikacijam, in ne pomanjkljivostim v usposobljenosti ali slabi organizaciji. Tako smo obravnavali za bolnike neugodne izide zdravljenja in tako tudi sporočali bolniku ali svojcem. Javnost je ob smrti ali neugodnem izidu zdravljenja dobila sporočilo, da smo naredili vse, kar je bilo mogoče, in da več ni bilo mogoče narediti, žal pa se je končalo z neobvladljivim zapletom. Ljudje so neizmerno zaupali medicini, pomislekov, pritožb ni bilo. Politiki, za katero je bilo zdravstvo pri nas »paradni konj«, je tako stanje ustrezalo in vse je bilo odlično. Mimogrede: ob tem in veliki skrbi za ljudi ter odličnosti naše medicine (tudi medicine dela) so se nam zgodile ekološko-zdravstvene katastrofe v Mežici (svinec), Celju (cink, kadmij) in Anhovem (azbest).

Leta 1999 sta v ZDA Institut of Medicine in Committee on Quality of Health Care in America v knjigi To Err is Human sporočila javnosti, da zaradi napak v medicini umre veliko bolnikov. Na podlagi raziskave so zapisali, da se napake dogajajo sorazmerno pogosto. Objavljene številke bolnikov, umrlih zaradi napak, so bile skrb vzbujajoče. Ob tem so poudarili, da se tudi najboljšim ljudem lahko pripeti napaka, kajti motiti se je človeško. Prekinili so tišino okoli napak v medicini, pri tem pa opozorili, da se ne sme s prstom kazati na profesionalca, ki se mu pripeti napaka, temveč je treba narediti vse, da se vzpostavi sistem, ki bo v največji možni meri tudi najboljšim preprečeval napake. Njihova analiza je pokazala, da je razlog za napako največkrat v organizaciji dela, v neustrezni usposobljenosti kadra, v vplivih trga, zato so zaključili, da imamo pri največjem številu napak v zdravstvu opraviti s stanjem, ko dobri ljudje delajo v slabem sistemu. Vse to se je v zadnjih 15 letih z dodatnimi analizami tudi potrdilo!

Kaj pa pri nas? Pri nas nam do danes, razen v redkih primerih, ni uspelo priti do podatkov o številu napak in do resnih analiz o njihovih vzrokih. Vztrajamo pri prepričanju, da je za vsako napako kriv »malomaren« posameznik, ki ga je treba kaznovati. Na tak način ne bomo šli naprej.

Vrnimo se k našim otrokom. Otroška srčna kardiologija v ljubljanskem UKC je pred osamosvojitvijo »pokrivala« potrebe po operacijah otrok s težjimi srčnimi napakami iz celotne Jugoslavije. Otrok, ki so potrebovali obravnavo, je bilo torej več. Res pa je, kot sem že zapisal, da se javnost v tistem času ni nikoli spraševala in tudi ni bila obveščena o neuspehih oziroma napakah, govorili smo le o komplikacijah. Po osamosvojitvi in nesrečni bolezni izurjenega otroškega kirurga je takoj nastopila kriza. Najprej smo si skušali pomagati s kirurgom iz Slovaške, ki nas je nezadovoljen zapustil. Za tem smo si pomagali s kirurgom iz Izraela, ki v organizacijskem smislu ni zadovoljil upravičenih zahtev pediatrov. Šolanje naših mladih kirurgov se ni posrečilo in zaradi nesoglasij so odšli v tujino.

V vsem tem obdobju je bilo povsem jasno, da v Sloveniji nimamo (na srečo) dovolj težkih otroških srčnih bolnikov, da bi se lahko kirurg usposobil in bil povsem suveren pri svojih odločitvah, ko bi delal sam. Tega ni stroka UKC javnosti nikdar jasno sporočila. Zdravstvena politika, na čelu katere so bili v preteklosti tudi zdravniki, je dopuščala, da sta UKC in javnost živela v utvarah, z željami in zahtevami, da mora institucija, kot je UKC, delati vse. Če ne zaradi drugega, zato, da se uče, da razvoj ne zastane. Da se uče na kom? Kako naj se stroka razvija, če ni dovolj primerov, prakse in izkušenj? Tako stališče je nesprejemljivo. Zakaj?

V svetu izurjeni kirurgi na tem področju, ki je eno najzahtevnejših, opravijo veliko, tudi od 200 do 250 operacij, najboljši celo več. Seveda niso problem samo izurjeni kirurgi, nič manj pomembna, s strokovnega zornega kota, ni obravnava srčkov, nekoliko večjih od oreha, pred in po operativnem posegu ter seveda natančni zapisi in poročila. V svetu se natančno poroča o rezultatih zdravljenja, tudi o neuspehih. Pri nas pa je komisija na tem področju ugotovila celo potvarjanje rezultatov. Zanimivo je, da natančno vodenje dokumentacije zahtevajo tudi akreditacije, ki jo imajo, kot vem, vse naše bolnišnice, tudi UKC. In kakšna je teža, verodostojnost teh dokumentov in s tem akreditacij? Kako je mogoče, da ob veljavni akreditaciji nadzor ugotovi take anomalije? Kje so predstavniki, ki so podelili akreditacijo? Kje so predstavniki našega združenja za kakovost, sekcije za zdravstvo? Zakaj se ne oglasijo? Se bojijo? Ali se morda bojijo tega, da ne bi dobili ponovne priložnosti meriti kakovost, torej zaslužka, če bi bili kritični?

Tako je to pri nas v medicini. Primanjkuje poštenosti, profesionalnosti. V zdravstvu bi morala biti profesionalnost, v dobesednem prevodu »poštenost do javnosti«, prisotna povsod. Ali je? Do tega nam manjka kar nekaj. Kljub temu nam je javnost že zaupala in nam še zaupa, da kontroliramo sami sebe. Bojim se, da se bo to zaupanje kmalu izgubilo, če bomo nadaljevali v enakem stilu. Marsikateri primer kaže, da moramo za zaupanje narediti veliko več, in na to kaže tudi dejstvo, da smo želeli diskreditirati komisijo, sestavljeno iz tujih in domačih strokovnjakov. Če zaključim: dejstvo je, da javnosti žal nikdar niso bili predstavljeni stanje in problemi, kaj vse je potrebno, da se vzpostavi dober in varen center za operacije na otroških srcih, kakšne so možnosti in koliko bi nas to stalo.

In kakšno je stanje v politiki, kar zadeva profesionalnost, poštenost v povezavi z zdravstvom? Zadnji premier v odstopu je prišel do velike volilne zmage prav z obljubami o poštenosti. Pred volitvami je gospod Cerar pred vso slovensko javnostjo brez zadržkov izjavljal, da sta dve tretjini zdravstvene reforme realizirani. Ali je mislil resno? Iz koga se norčuje? Kje to čutijo bolniki in zakaj ga niso novinarji »neodvisne« medijske hiše takoj prijeli za besedo, da to razloži? Predsedniku koalicijske SD gospodu Židanu je bilo pomembnejše, da se ob interpelaciji proti ministrici držijo koalicijske pogodbe, kot pa da bi rešili težave bolnikov v neurejenem sistemu zdravstva, ki ga ministrica ni niti najmanj uredila. Pred volitvami se je spraševal, ali so ravnali prav. Ali menite, da je to mislil pošteno? Predsednik DeSUS gospod Erjavec je v istem stavku povedal, da so pri izbiri direktorjev UKC zaupali ministrici in da bi moral biti na takem mestu strokovnjak medicinske stroke. Kam bi psiholog Oliver James uvrstil te predstavnike naše politike?

Družba, prepletena s korupcijo, s sodstvom, ki se še vedno prilagaja politiki oziroma ne vidi, da je nekatere zakone nujno treba spremeniti, družba brez odgovornosti in družba, v kateri na vseh ravneh primanjkuje profesionalnosti – poštenosti do javnosti, je bolna družba. Ali ni vse to vendarle preveč? Koliko časa bomo še vzdržali s profesionalci in politiki, ki so daleč od profesionalnosti?

PRIM. JANEZ REMŠKAR, dr. med., Ljubljana