Čeprav je z neba tu in tam padla kakšna dežna kaplja, so danes na Starem trgu varovanci Centra za usposabljanje, delo in varstvo (CUDV) Dolfke Boštjančič obiskovalcem restavracije Druga violina in mimoidočim skušali pričarati ščepec Barja, kot so poimenovali prireditev. Na tak način so praznovali šest let, odkar je Druga violina odprla vrata. Najprej so otrokom predstavili barjansko pravljico, potem pa so se posvetili bogastvu Ljubljanskega barja – koliščarjem, vodi, čebelam, živalim, lesu in zeliščem. Jubilej so s to tematiko zaznamovali zato, ker center prihaja z Barja, iz Drage pri Igu, kjer so ga ustanovili pred 32 leti.
Na začetku ni bilo strahu
Ideja za restavracijo, v kateri delajo ljudje s posebnimi potrebami, se je rodila mnogo prej, preden so odprli vrata lokala. Medtem ko so bile mize pred restavracijo polne in so natakarice ter natakarji s pladnji v rokah hiteli sem ter tja, je Valerija Bužan, direktorica CUDV Dolfke Boštjančič, pripovedovala, kako se je vse začelo. Bilo je približno pet let pred tem, ko so odprli restavracijo. »Obiskali smo Cambridge v Angliji. Ko smo čakali na prevoz, je prišel do nas fant z downovim sindromom, stregel je pijačo. Rekli smo si: 'To je pa zanimivo.'«
Potem so razvijali idejo. Na roko jim je šlo, da je bil lokal na Starem trgu prazen, priložnost so zgrabili in začeli. »Pomembno je, da lokal ni na obrobju Ljubljane. Imel bi drugačno težo, če bi bil na primer v Šiški ali na Viču, nekje daleč stran,« je dodala. Ko danes pomisli na začetke, se strahu ne spomni, ker ga, kot pravi, ni bilo. »Nismo se bali, ker smo začeli z miselnostjo, da tudi če nam ne uspe, se bomo pa vsaj nekaj naučili. Nismo bili tipični gostinci, ki morajo zaslužiti.«
Vodja programa Tea Finžgar Plavčak je pristavila, da je bilo nekaj več strahu zaznati pri starših ljudi, ki so kot pomočniki natakarjev začeli delati v Drugi violini. »Bali so se, kako jih bodo gostje sprejeli. Vsi starši želijo otroka zaščititi in ga ne izpostavljati. Toda nismo imeli teh težav. Odzivi so bili takoj pozitivni. Nismo poudarjali, da v restavraciji delajo osebe s posebnimi potrebami, kajti hočemo biti kot vsaka gostilna, kava mora biti dobra,« je dejala Tea Finžgar Plavčak. Preverjeno, kava je dobra.
Aktivni tudi v umetnosti
V Drugi violini redno dela okrog trideset ljudi s posebnimi potrebami. V poletnih mesecih vključujejo mlade v prakso, tako da skupno sodeluje okrog 40 ljudi. Sicer je v centru Dolfke Boštjančič 470 ljudi, delajo pa različna dela, kot so izdelovanje predmetov iz lesa, voščilnic, delajo z živalmi in na polju, pridelujejo svoj med, kajti imajo čebelnjak… Pomagali so izdelati tudi več predmetov, ki jim dobro služijo v Drugi violini. Na primer podstavek za olje in kis.
»Pokazati želimo, kaj vse naši varovanci ustvarijo in da so lahko uspešni. Ni namen, da bi mentorji delali namesto njih, ampak se poskušamo uigrati in uskladiti,« je dejala Tea Finžgar Plavčak in dodala, da so dejavni tudi na drugih področjih, na primer na umetniškem in športnem. Deset varovancev je sodelovalo v gledališki predstavi Slovenskega mladinskega gledališča, fant z downovim sindromom pa bo sebe igral v predstavi Kit na plaži, ki jo režira Vinko Möderndorfer.
