Le kaj bodo poslej storile naše Gorenjke, katerih narečna posebnost je ravno izražanje v moški spolni slovnični obliki in kako bodo izražale to svojo jezikovno posebnost, ki na najbolj ilustrativen in hkrati nadvse izviren način ter do popolnosti enači moškega govorca z ženskim? Bodo obravnavane kot nekakšna posebnost, na primer kot manjšina, in bodo s tem deležne posebnih skrbi, zlasti kadar bo šlo za pravne in administrativne akte njihove manjšine? In kako bodo v njih to posebnost oziroma razlikovanje poudarile? Verjetno je odgovor – in rešitev – v tem, da bo ta novotarija veljala le za pravne in administrativne akte filozofske fakultete (upajmo), ne pa tudi za druge javnopravne institucije in zasebnopravne osebe (društva, podjetja in podobno) in – »bog ne daj« – tudi ne za tako poseben in simpatičen pogovorni jezik Gorenjk. Upajmo tudi, da Gorenjke, študentke filozofske fakultete, zaradi svoje jezikovne posebnosti ne bodo deležne diskriminacije svojih profesoric. A tudi profesorjev ne, upajmo, ker jim s svojo jezikovno (pogovorno) rabo moške spolne slovnične oblike nekako jemljejo razlikovalne spolne atribute.
Toliko o »borbi za ženske pravice«, kamor zagotovo sodi tovrstna novotarija diskriminatorno občutljivih.
K temu naj citiram besede že pokojne pisateljice Marije Vogrič: »Ali sploh lahko govorimo o kakšnem ženskem gibanju, če nam doslej ni uspelo pregnati vojn z obličja zemlje?«
Nad zemljo ženskega je le nebo, na njem pa sonce – oboje srednjega spola. Le kaj porečeta k temu ta dva ono-ja? Ali onidve? Ali onadva?
Ida Čuden Rebula, Sežana