Tisti, ki smo živeli v nekdanji skupni državi, vemo, da so morali uvozniki blaga ob sklenitvi uvoznega posla odpreti akreditiv v korist prodajalca blaga. Devize je bilo treba zaslužiti s tokom blaga v tujino (pod tokom blaga razumemo tudi storitve, vključno s turizmom). Dejstvo, da je moral uvoznik imeti zagotovljene devize že ob sklenitvi uvoznega posla, je zahtevalo, da je bil tok blaga, ki je tekel v državo, vrednostno usklajen s tokom blaga, ki je tekel iz države. Dolgoročno je svetovni denar tisti, ko uvoženo blago lahko plačajo z natisnjenim denarjem. Nekatere vrste blaga, na primer nafta, se obračunavajo samo v dolarjih.

V Združenih državah so to na veliko prakticirali. Zunanjetrgovinski plačilnobilančni in proračunski primanjkljaj (Varufakisova trojna luknja) je dolga desetletja generiral mednarodno likvidnost, ki je bila eden od pogojev za rast svetovnega gospodarstva. Ampak vsak kup, s katerega samo jemlješ, se izprazni in ameriško gospodarstvo je prišlo do točke, ko je nadaljevanje stare prakse v dosedanjem obsegu postalo kontraproduktivno.

Ekonomske zakonitosti so povzročile, da se je nasproti presežku toka blaga v državo vzpostavil nasprotni tok izvoza delovnih mest iz države. Združene države imajo največje zunanjetrgovinske primanjkljaje v trgovini s Kitajsko, Nemčijo, Japonsko in Južno Korejo. Tja se selijo ameriška delovna mesta. Na Kitajsko gredo manj produktivna delovna mesta, v Nemčijo pa visoko.

Ameriška banka sicer res lahko plača uvožene nemške avtomobile z natisnjenimi dolarji, ampak ameriški uvoznik jih mora prodati za dolarje, ki izvirajo iz plač in dobičkov (kupna moč). Nemški zunanjetrgovinski presežek v trgovini z avtomobili znaša več kot 140 milijard dolarjev, zunanjetrgovinski primanjkljaj pri drugih proizvodih je še veliko večji. Če je ameriška kupna moč uporabljena za nemške avtomobile, ji zmanjka za ameriške avtomobile. Kupna moč je zmeraj definirana z dejanskim obsegom plač in dobičkov. Rezultat je zapiranje ameriških tovarn. Ameriško gospodarstvo je zelo raznoliko in tudi njegovi interesi so raznoliki, ampak velika brezposelnost je tudi v Ameriki lahko problem.

Zgodovina nas uči, da so Združene države zgradile svoje veliko gospodarstvo za visokim zidom zaščitnih carin. Ko so zaradi povečane produktivnosti postale konkurenčnejše, so začele uveljavljati svobodno trgovino. Sčasoma so jih druge države dohitele in ponekod prehitele. Zdaj se vračajo k preizkušenemu receptu zaščitnih carin.

Včasih je bila naloga države, da brani svoje podanike pred barbarskimi hordami. Danes je ena njenih pomembnih dolžnosti zaščita delovnih mest. Že nekaj desetletij nazaj je Francija določila, da je mogoče japonsko elektroniko cariniti samo v daljnem, neudobnem Poitiersu. Zelo dolge čakalne dobe pri carinjenju (več tednov in mesecev) in s tem povezani stroški so Japonce prepričali, da so upoštevali francoske interese.

V Evropi je Nemčija v položaju, da ščiti nemške interese, kar v polni meri tudi počne. Pri tem uporablja sladke besede in propagandne slogane o svobodni trgovini in s tem misli nemško trgovino. Nemški zunanjetrgovinski presežki, ki se pri uvoznicah kažejo kot primanjkljaji, so deloma rezultat višje produktivnosti, deloma rezultat izkoriščanja (preko cen) manj razvitega dela EU in manj razvitega dela sveta, deloma pa tega, da plačuje v valuti, ki je njena domača valuta. Praviloma države izvažajo izdelke, kjer so v primerjalni prednosti, uvažajo pa izdelke, kjer nimajo primerjalne prednosti.

Dolgoročni stalni in visoki zunanjetrgovinski presežki ne pomenijo svetle prihodnosti, ampak veliko tveganje. Svet se tako hitro spreminja, da ni nobenega zagotovila, da nas bo nemški vlak popeljal v svetlo prihodnost. Tudi knez Pavle je sedel na nemški vlak, pa ga je ta daljnega 27. marca 1941 odpeljal v Grčijo. Če bi sedeli na nemškem vlaku, bi Primorska ostala Italiji.

Dolgoročno se v svetu vedno uveljavijo interesi močnejših, to je zakon zgodovine. Združene države so še zmeraj močne. Uvedle so carine na hladilnike. Uvedle so carine na aluminij in jeklo. Uvedle bodo carine na avtomobile in mnoge druge izdelke. Trenutno odločujoči Američani so prepričani, da je to dobra politika za ohranjanje delovnih mest. Naše mnenje in še manj naši interesi so zanje nepomembni.

Janez Škulj, Velike Lašče