Demićeva mama je doživela možgansko kap, ko mu je bilo 15 let. »Mesec dni je bila v bolnišnici, vedeli smo, da se njeno stanje ne bo takoj popravilo, in ko se je vrnila, smo ji vsi pomagali. A tega kar ni bilo konec in naša volja pomagati je po nekaj mesecih začela plahneti,« se spominja. O novi situaciji doma se je bilo težko pogovarjati s sovrstniki, ker niso razumeli, da je moral biti doma, da je šel v trgovino, kaj skuhal… Edini čas, ki ga je imel zase, je bil med treningom, zato je začel trenirati dvakrat dnevno. Šele ko je začel razumeti, da mama resnično potrebuje pomoč in da se to ne bo popravilo, je prišel do tega, da je sam vedel, kaj je treba narediti in kako pomagati. Mama na primer ne more govoriti, po nekaj minutah govorjenja pade v zanko in se začne ponavljati. Rečejo ji, naj se spočije, a sama si težav ne prizna in kar ponavlja. Za takega bolnika je treba skrbeti kot za otroka. »Zelo si nemočen,« je ubesedil občutke svojcev. »Ne glede na to, kako se trudiš, nekaterih stvari ne moreš spremeniti in upaš samo, da ne bo slabše.« Zdaj, ko je starejši, se je tega navadil, prej pa mu je bilo zelo težko. Zelo težko je tudi, ker večina bolnikov ve, česa so bili prej sposobni, zdaj pa ne znajo, ne zmorejo ničesar več, in to jih zelo frustrira. Tudi njegovo mamo, ki je bila pred boleznijo učiteljica in ona tista, ki je pomagala drugim. lo
»Ne glede na to, kako se trudiš, nekaterih stvari ne moreš spremeniti«
Slivnikova je možgansko kap doživela pri 30 letih med porodom. »Bila sem popolnoma nemočna, na invalidskem vozičku. Na Soči so me počasi usposobili,« se spominja danes, ko je od tega minilo že 20 let. Vadila je vstajanje, hojo ob opori, možgane urila z miselnimi vajami… Po devetih mesecih je prvič previla sina, se spominja. Velik uspeh je bil tudi, ko se je naučila, kako se z eno roko loči jajčni rumenjak od beljaka. Ko je ugotovila, da zmore uporabljati računalnik in delati, se je čez nekaj let vrnila na delovno mesto, za polovični delovni čas. Čez pet let je tudi doktorirala, saj je bila to zahteva v delovnem okolju, in doktorat je napisala z levo roko, pripoveduje. Zdaj lahko tudi predava in piše članke, tudi v angleščini. Ker je desna roka po kapi ostala skoraj neuporabna, se je preusmerila na levo roko. Naučila se je za silo plavati, vozi kolo, avtomobil, rada ima pohodništvo, jogo, malo tudi teče na smučeh. Nekaterih stvari pa ne more početi: ne teče, ne lupi krompirja, ne reže čebule… Življenje živi naprej, je povedala, in tudi, da jo posledice kapi še danes spremljajo. Tako mora paziti na vsak korak, ker ji stopalo pada, to, da mora neprestano misliti na izvedbo vsakega koraka in giba, da ne pade, pa jo zelo utrudi. Kadar je napeta in utrujena, se to pozna na govoru in na desni roki, ki se skrči. Prav tako jo neprestano zebe. Posledice so tudi čustvene in še danes ji je o tem težko govoriti. Na začetku je imela težave s priklicom besed: »Zgodilo se je, da sem celo noč razmišljala, kako je ime hčeri,« se spominja. Srečo ima, da ima ob sebi moža, ki jo podpira.
Lara Slivnik, predsednica kluba cerebrovaskularnih bolnikov Ljubljana
Gregor Demić, svojec bolnice
