Na prvi pogled se zdi takšna napoved neverjetna. Menim, da utemeljenost Hawkingsove napovedi med drugim potrjujejo tudi podatki o onesnaženosti morskih prostranstev. Morski tokovi so v Tihem oceanu, Atlantiku, Indijskem oceanu in Barentsovem morju v nekaj desetletjih iz plavajočih smeti oblikovali prave velike umetne otoke. Otok smeti med Havaji in Kalifornijo ima površino enako Avstraliji. Površina enega izmed takšnih otokov smeti je enaka obsegu 32 Slovenij.

Umetni otoki iz smeti merijo v višino do 30 metrov, sestavlja pa jih skoraj 300 milijonov ton različnih smeti, predvsem plastike. Odpadki se kopičijo že več desetletij. Samo v zadnjih 20 letih se je njihova količina povečala trikratno. In kako je ta plastika prišla v morska prostranstva?

Reke s kopnega v morje prinašajo kar 80 odstotkov takšnih odpadkov. Njihovo potovanje traja od pet do šest let. Že leta 2006 so ugotovili, da na eni morski milji plava 46.000 tisoč delov različne plastike. Otoki smeti se nahajajo v mednarodnih vodah in formalno niso od nikogar, čeprav se ve, da sta največji »dobaviteljici« ZDA in Indija. Ključen je podatek, da za odstranitev tega balasta iz morja ni nobenih možnosti. Problem je nerešljiv.

Plastika ni biorazgradljiva. Njeno razpadanje traja od 20 do 100 let. V procesu fotorazgradnje, svetlobnega razkroja, plastika le razpada na delce, manjše od pet milimetrov, na mikroplastiko. Kar 70 odstotkov plastike pristane na morskem dnu. Pred kratkim je bil objavljen alarmanten podatek, da so oceanografi v želodcu morskih rakov iz najglobljih jarkov Tihega oceana, kot je Marijanski jarek, na globini skoraj 11 kilometrov odkrili sledi mikroplastike (najlon, PVC in PVA).

Visoko ceno človekovega zgrešenega ravnanja plačujejo morske živali. Zaradi plastike v morju na leto pogine več kot milijon živali (samo 100 tisoč albatrosov). Ostanki plastičnih vlaken v živalih na globini skoraj 11 kilometrov govorijo o razsežnosti problema. Prizadet je tudi fitoplankton, ki predstavlja hrano kitov, želv in drugih živali. Strupeni poliklorirani bifenili, ki nastajajo ob razkrajanju plastike, se po prehranjevalni verigi znajdejo tudi na zadnji postaji, v človeškem telesu.

Začetek ere plastike sega v leto 1939, ko je v ZDA začela obratovati prva tovarna sintetičnih vlaken – najlon. Že leta 1940 so se na trgu pojavile prve najlonske nogavice. Leta 1950 je bil v ZDA registriran tudi prvi patent za proizvodnjo plastičnih vrečk. Leta 2013 je proizvodnja različnih plastičnih izdelkov dosegla že 299 milijonov ton. V razvitem svetu prebivalec na leto uporabi 100 kilogramov plastike. Samo prebivalci EU na leto porabimo približno 50 milijonov ton plastike.

Danes najbolj uveljavljen plastični izdelek je vrečka. V svetu se vsako minuto porabi milijon vrečk. Proizvodnja plastike ni poceni, saj zanjo porabimo kar osem odstotkov proizvedene nafte.

Našteti podatki razkrivajo vsa protislovja razvoja. Izjemen napredek, ki ga je na vsa področja prinesla univerzalna uporaba plastike, se je po nekaj desetletjih pokazal v povsem drugi luči. Danes plastika predstavlja neposredno grožnjo vsem oblikam življenja na Zemlji, tudi človeku. Škodljive posledice uporabe plastike nas opozarjajo tudi, da smo prezrli zakonitost o nepovratnosti (ireverzibilnosti) ključnih družbenih odločitev. Nobene možnosti nimamo, da bi za nazaj spreminjali zgrešeno ravnanje in odločitve.

Janez Krnc, Litija