In kakšna je naša realnost? Dve tuji organizaciji (WWF iz Avstrije nasprotuje gradnji HE na Savi in WWF iz Zagreba nasprotuje gradnji HE na Muri) sta izdelali »raziskovalni študiji« in jih javno predstavili v slovenskem prostoru. Z njima želita dokazovati škodljivo umestitev tovrstnih energetskih projektov na obeh vodotokih (v Avstriji so zgradili na reki Muri 22 energetskih projektov!). Pričakovati je bilo kakršen koli odgovor in komentar slovenskih potencialnih investitorjev, pa so se potuhnili, kakor da se jih takšno tuje pisanje ne tiče. Razen če nam ni razumeti zavrnitve zakona o gradnji HE na srednji Savi v preteklem mandatu kot priklon tujim študijam. Iz tega je tudi razumeti, da naj Avstrijci proizvajajo energijo, Slovenija pa je kot kupec trajno zagotovljena!

Nacionalni energetski program je pred leti žalostno propadel. Potem je bil sprejet Akcijski načrt OVE (vsaj deklarativno), potem smo ratificirali podnebni svetovni sporazum konec leta 2017 v DZ in sprejeli obvezo, da bomo v preteklem mandatu sprejeli energetski koncept Slovenije, pa je gradivo obležalo pri poslancih DZ iz preteklega mandata. Vsebina tega energetskega koncepta je podobna slovenskemu pregovoru o strahu, da ga znotraj nič ni, okoli je pa vse votlo.

Za boljše razumevanje bralcem še enkrat pojasnjujemo, da se energijo lahko pridobiva/proizvaja s pomočjo rabe trajnih energetskih virov (sonce = električna in toplotna energija, voda + veter = električna energija, geotermalna energija = toplotna + električna energija in raba obnovljivih energetskih virov in vse možne oblike lesne biomase in komunalnih odpadkov, ki jih ni mogoče reciklirati). Ob tem je treba napisati še, da je Slovenija »uvozila« za 2,5 milijarde evrov fosilnih energentov in tudi nekaj električne energije. Istočasno pa se napoveduje, da naj bi do leta 2050 opustili rabo 90 odstotkov fosilnih energentov. Da imamo torej naravnih energetskih virov na območju Slovenije dovolj, bodo znali povedati že naši devetošolci, uporabiti moramo samo finančna sredstva, namenjena uvozu »tujih« energentov. V naslednjih tridesetih letih pa si z izvedbo napovedanih energetskih projektov zagotovimo tudi dovolj novih delovnih mest. Vse to z namenom obdržati udobje, na kakršnega smo se že navadili.

Zvezna avstrijska dežela Koroška je ugotovila, da na leto namenjajo dobro milijardo evrov za nakup fosilnih energentov in od te ugotovitve dalje je hitro prišlo do sklepa v njihovem deželnem zboru, da Koroška postaja energetsko neodvisna dežela. Zvezna dežela Koroška je dosegla že za dobrih 50 odstotkov energetske neodvisnosti.

To besedilo je namenjeno seveda tudi vsem odločevalcem in načrtovalcem na področju energetike, ker se je treba počasi zavedati, da je »cev s števcem« premalo (uvoz in prodaja energentov), saj bo resnica o nastajajočih klimatskih spremembah prišla tudi v vse naše domove.

Božo Dukić, Združenje za energetsko neodvisnost (ZENS)