Država za upravljanje večstanovanjskih stavb predpisuje upravnike. Kar je seveda prav, saj gre predvsem za veličastno stavbno dediščino prejšnje države. Moje mnenje je tudi, da kljub nekaterim uspešnim primerom samouprave v posameznih stavbah Slovenci le-tej večinoma še nismo dorasli. Glavni problem, ki ga država kar noče in ne zmore urediti, je nadzor nad delom upravnikov.
Za začetek samo podatek iz leta 2015: 5 stanovanjskih inšpektorjev obstaja za 548 upravnikov za 15.000 stavb s 328.000 stanovanji. Prava farsa.
O tem se sicer zadnja leta kar veliko piše v dnevnem časopisju in govori v radijskih in televizijskih oddajah, vendar kar ni videti skorajšnjega dobrega konca. Združenje etažnih lastnikov Slovenije (ZELS), ki je nastalo iz potreb po zaščiti etažnih lastnikov in celotne ureditve obstoječih razmer, se le s težavo prebija s svojimi pripombami in predlogi. Ne vem, v čigavem interesu je, da lastniki etažnih stanovanj ne moremo zaživeti z občutkom, da je državi vendarle resnično mar tudi za nas. Kdo je sploh lahko upravnik? Pri prenovi fasad sem pogrešila smernice arhitekturne stroke, mnogi upravniki pa sploh ne.
Kaj je treba še postoriti: skleniti pogodbe o medsebojnih razmerjih med stanovalci (o katerih upravniki neradi slišijo oziroma jih ne propagirajo), se zavedati, da skupni prostori pripadajo vsem in niso plen za »prodorne« posameznike in urediti lastništvo zemljišč okoli blokov.
Mogoče pa bi država z ureditvijo teh razmer pridobila več zadovoljnih državljanov in s tem tudi volilcev. In pred volitvami oglaševanima bojema za pokojnine in zdravstvo bi lahko pridružili tudi boj za dobro upravljanje večstanovanjskih stavb.
Neva Ažman, Radovljica