»Iskala sem mir. Vsepovsod. A ga nisem našla. Potem pa sem dobila Mira tukaj v teh hribih in ni trajalo dolgo, ko sem se že preselila sem gor,« na klopi z razgledom pripoveduje Metka Marušič Žitko. "Pred sabo imamo severno pobočje Trnovskega gozda, za nami je Vojskarska planota. To je eno precej nenaseljenih področij v Sloveniji, tudi demografsko ogroženih, kar se vidi predvsem po slabih cestah… A je življenje zato mirno in narava taka, kot jo je ustvaril bog," se nekam v daljavo zazre njen mož. "Bog sonca Ra verjetno zazija zjutraj, ko se pripelje čez ta hrib," pove eno od možnih razlag za nastanek imena Razazija. Njun vsakdanji stik s svetom je poštar, pa tudi sicer sta tukaj redkokdaj popolnoma sama. Glas, da sta prijetna gostitelja, ki nikomur ne odrečeta dobrodošlice, se je razširil že daleč naokrog. "Sva tako daleč stran od civilizacije, da si vsi tisti, ki pridejo do naju, zaslužijo pozornost," pravi Žitko.

Hiša za manj kot 5000 evrov

Pozornost pritegne njuna hiša. "Njena posebnost je v tem, da je zgrajena iz materialov, ki sva jih našla tukaj v bližini. Uporabila sva les, glino, slamo in žagovino za izolacijo ter kamen. Pripeljati smo morali le nekaj peska za nasip," pripoveduje Žitko in za tiste, ki hišo vrednotijo v denarju, pove, da so ju vsi stroški zanjo stali manj kot 5000 evrov. Veliko stvari, ki bi sicer pristale med odpadki na smetišču, je v njunem domu dobilo novo priložnost. Elektriko imata, a priznavata, da bi se dalo preživeti tudi brez nje; zvečer bi prižgala svečo, stvari, do katerih si zdaj pomagata z elektriko, pa bi naredila ročno. Kljub temu je Miro prepričan, da so vse stvari dobre, pomembno je le, da od njih ne postaneš odvisen.

V treh mesecih za celotno leto

Pri njiju so poleg domačega psa Rexa in kobile dobrodošle tudi divje živali. Na jesen in zgodaj spomladi ju običajno obišče medved, sicer pa občudujeta gamse, jelene, lisice, zajce in srne. "Zelo lepe so ptice. Opazujeva kanje, orle, jastrebe in krokarje, ki letajo v dolini pod nama." Oni pa opazujejo njiju in natanko vedo, kdaj in kje jima lahko izmaknejo kak priboljšek.

Pred gosti iz narave zato poleti ogradita le njive. Vso hrano si namreč pridelata sama, kar na 900 metrih nad morjem ni ravno enostavno. "Najtežje, kar sem izkusil doslej," prizna Žitko, "poletje je kratko in paradižnik ali ajda komaj utegneta dozoreti. V treh mesecih je treba pridelati hrano za vse leto." Na njivi poleg hiše sta ravnokar požela oves, poleg rastejo krompir in fižol, spodaj pod hišo koruza, na vrtu pravkar cveti ajda. V dolino se odpravita le enkrat na tri tedne, pozimi še redkeje, nakupita olje, sol in moko, če žita niso rodila. "Čim manjkrat," pravi Metka, "z dolino so sami stroški."

Beg pred samim sabo

Miro je Razazijo in domačijo s 36 hektarji zemlje, nekoč dom župana Gorenje Trebuše, odkril s pomočjo prijatelja, v iskanje drugačnosti ga je vodila izkušnja iz otroštva. "Na očetovi kmetiji smo imeli veliko živali in ribogojnico. Živali smo pobijali in prodajali. Pri dvajsetih letih tega nisem več mogel gledati, nehal sem jesti meso in nato odšel še v Indijo, kjer sem videl, da je mogoče živeti tudi brez tega." Večkrat se je selil po Sloveniji, a trenutno mu Razazija daje vse, kar si želi. "Verjamem pa, da je kje lahko še lepše," pristavi. Zime z metrom in več snega so zanju najlepši čas z največ miru. Vzameta si trenutke zase in za tisto, za kar poleti ni bilo časa. "Rada imava glasbo, kakšno orodje je treba popraviti pa les posekati...," našteva Miro, medtem ko si Metka čas krajša z ustvarjanjem iz gline. "Pravljica je lahko celo življenje, ko ga imaš enkrat priložnost takole živeti," sklene Žitko. A zanjo moraš pustiti svet v dolini.