Verjetneje pa se je sir pred številnimi tisočletji po naključju zgodil marsikomu, ki je namolzel več mleka, kot ga je lahko spil. Veliko pozneje je šel razvoj sira v Evropi v različne smeri. V Italiji so že pred letom 1600 izdelali parmezan, v Franciji že pred letom 1800 kamamber in še dolgo vrsto drugih. Švicarji prisegajo predvsem na ementalec, grojer in zbrinc (nemško sbrinz), imenovan po pokrajini Brienz, Nizozemci na edamec in gavdo… Sire delimo na trde, poltrde in mehke, med slednje spadajo naš avtohtoni mohant, italijanska mocarela in drugi siri v slanici, tudi grška feta.
Človek bi stavil, da največ sira na svetu pojedo Francozi, ampak v resnici jih za dobre tri kilograme na osebo na leto prehitijo Grki. Leta 2003 je namreč Grk v povprečju pojedel nekaj več kot 27 kilogramov sira, Francoz 24, Slovenec pa komaj 11 kilogramov. In zmagovalci v porabi sira izdelujejo odlično feto, zrnat, drobljiv, a kompakten, rahlo staran sir v slanici, ki ga pridelujejo iz čistega ovčjega ali okoli 70 odstotkov ovčjega in 30 odstotkov kozjega mleka. Vsakdo, ki je kdaj obiskal Grčijo, ta njihov svetovno znani delikatesni izdelek zagotovo pozna. No, pravzaprav feto poznajo tudi številni, ki Grčiji niso prišli niti blizu, ampak preprosto radi dobro jedo. Recimo grška solata je klasika, ki si je noben sladokusec ne zna predstavljati brez fete. Leta 2002 so Grki to ime končno zaščitili in se feta lahko imenuje le sir, ki je iz omenjenih domačih vrst mleka nastal v Grčiji, pa še to le na določenih območjih. Takrat so se vsi feti podobni siri, ki jih prodajajo tudi v naših trgovinah, preimenovali v fetar, fitaki in podobno. Prava grška feta (in tudi njej podobni siri) je vsestransko uporabna. Postrežemo jo lahko surovo, kot narezan namizni sir ali v solati. Manj znano je, da iz fete, zavite v vlečeno testo, nastane imeniten sirov burek. Z dodatkom špinače pa špinačni, ki mu pravijo tudi zeljanica. Ampak najboljša feta je sveža, surova. Pokapamo jo z oljčnim oljem, posujemo z origanom in postrežemo z olivami. Če dodamo na kocke narezane kumare, paradižnik, papriko in čebulo, nastane grška solata, odlična priloga k jedem z žara, ki jo lahko z dobrim kruhom »predelamo« v samostojno jed. Lahko pa feto le popečemo v teflonski ponvi in postrežemo v sendviču. Feta si je ime sposodila iz italijanščine in pomeni rezina, ni pa jasno, ali je to zaradi tega, ker jo pred postrežbo na krožniku narežemo, ali zato, ker so jo nekoč rezali na kose, ki so se podali v sod s slanico. Kdove.
Pečena feta s češnjevci, paprikami in olivami
400 g fete, 400 g češnjevih paradižnikov, 250 g podolgovatih rdečih paprik (kurt kapija), 100 g črnih oljk brez koščic, 40 g ekstra deviškega oljčnega olja, pol žličke soli, 2 žlički suhega origana, šopek peteršilja, 4 stroke česna, svež ali zdrobljen čili (ali svežo pekočo papriko) po okusu.
Pekač namažemo z oljem. Feto narežemo na 1,5 do 2 cm debele rezine in jih položimo po dnu namaščenega pekača. Med rezinami pustimo nekaj prostora. Oljke podolžno razpolovimo (in jih po potrebi skrbno izkoščičimo). Pečico ogrejemo na 200 stopinj Celzija. Češnjeve paradižnike razpolovimo, večje narežemo na četrtine. Papriko narežemo na rezance. Zelenjavo in oljke enakomerno razdelimo po siru. Posujemo jih s soljo in suhim origanom. Čez vse pokapljamo dve tretjini olja. Pekač položimo v ogreto pečico za 20 do 25 minut, da se feta zmehča, ne pa stopi. Peteršilj sesekljamo tik pred koncem pečenja sira z zelenjavo. Posujemo ga po pečeni jedi. To nazadnje pokapljamo s preostalim oljem. Še vročo postrežemo s kakšnim dobrim svežim kruhom ali popečeno polento, lahko jo vmešamo tudi v testenine. Ko se ohladi, jo lahko shranimo v hladilnik in jo naslednji dan znova segrejemo v pečici, da se sir stali.
