Ne, letošnjo poletno turnejo tria Holland-Hussain-Potter smo začeli načrtovati že sredi lanskega leta, še preden so začeli teči pogovori o sodelovanju s Parkerjem. Datumi so bili bolj ali manj že postavljeni, ko sva z Evanom maja letos zavila v studio. Plošča je zunaj, kritike so pozitivne in prepričan sem, da bo sledila tudi turneja. Trio, s katerim sem trenutno na poti, je izšel iz razširjene postave, ki se je imenovala Crosscurrents. Z njimi sem preživel večji del lanskega leta; imeli smo odlično turnejo in znotraj nje se je oblikovala tudi priložnostna naveza Zakir Hussain-Chris Potter-Dave Holland, ki se je v nekem trenutku domislila, da bi se naslednje poletje odpravila na turnejo. Da bi bila stvar še toliko bolj zanimiva, je vsakdo zložil nekaj nove glasbe – delež je pravzaprav uravnotežen –, ki bo najverjetneje enkrat kmalu izšla tudi v obliki plošče.
Glasba zveni zelo sveže, a hkrati v odtenkih spominja – reciva temu – na zlate čase pospešenega sožitja jazzovske in indijske glasbene kulture v drugi polovici sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Ali imamo opravka s konceptom nazaj v prihodnost?O nobeni preteklosti ni govora, vsa glasba nastaja in se dogaja v sedanjosti in je plod izključno naših trenutnih ambicij. Gre za sintezo povsem novih idej, ki so se v nas prebudile resda v nekem drugem projektu, a smo jih pozneje zedinili in izpeljali sami, kot trio. Nihče izmed nas jih ne dojema kot fuzijo dveh stilov, temveč kot razvijanje koncepta, ki se zgolj občasno nasloni tudi na ideje in svobodne izvajalske tehnike iz preteklosti.
Vsekakor ne morem mimo vprašanja o Milesu Davisu in vašem sodelovanju na albumu Bitches Brew. Kako ste doživljali čas z njim v luči raziskovanja in snemanja velikega albuma?Strinjam se, velik album, ki je nastajal v več fazah. Dolgo je namreč veljalo, da smo zgolj šli v studio in glasbo »na dušek« posneli, kar ni res. Strašno škoda je le, da v tistem času nismo snemali tudi naših živih nastopov, kjer smo ideje, ki smo jih pozneje dodelali v studiu, pravzaprav začeli razvijati. No, Miles je dobro vedel, kaj hoče in danes ga popolnoma razumem. Razvijal je naš spomin in šele ko je videl, da smo razumeli njegove zamisli, nas je odpeljal v studio, da bi rešitve tudi zapisali na trakove. Bitches Brew je sad treh ali štirih studijskih seans. Situacija je bila za nas zelo nova, zelo raziskovalna in napredna, saj smo vsi vpleteni glasbeniki zares poskušali razumeti koncepte, ki nam jih je narekoval. Zame je bilo sodelovanje z Milesom Davisom že pri dvaindvajsetih letih neprecenljivo; še danes sem pod tem vplivom.
Danes jih štejete enainsedemdeset. Se glasbenik vašega kova sploh upokoji?Kar se prihodnosti tiče, bi bila vse zgolj predvidevanja. Nobenega načrta nimam, da bi se umaknil iz glasbenega sveta, dokler sem živ in zdrav in dokler uživam v glasbi. Če dobro pomislim, se to nikdar ne bo zgodilo. Navdihe dobivam od vsepovsod, privlači me veliko stvari, ki jim iščem zvočni odsev. Navdihuje me igranje z drugimi glasbeniki, od katerih se ne glede na starost ali izkušnje še vedno nekaj naučim. Bistvo je v neusahljivi radovednosti, v želji po novih znanjih. Učenje se namreč nikoli ne konča in če imaš takšen pristop do življenja in umetnosti, potem ne poznaš nobenih odstopanj ter si do sebe radovedno zahteven. Ustvarjam iz dneva v dan ne vedoč, kaj mi bo jutrišnji dan prinesel. Vsak naslednji dan si razlagam kot nadgradnjo prejšnjega dne. Poslušam veliko žanrsko različne glasbe, glasbo različnih kultur in z različnim geografskim predznakom. Tudi preko nje se načrtno podajam v situacije, kjer sem se prisiljen naučiti kaj novega, pridobiti nove spretnosti.
