Medtem ko EU in naša država običajno prispevata večji nepovratni fiksni delež naložbe, pa morajo nasprotno celotne obratovalne stroške prihodnja desetletja tekoče odplačevati izključno samo uporabniki. Ogromne naknadne »nepredvidene podražitve« njihovega deleža naložbe, predvsem pa (v projektnih dokumentacijah zamolčane) obratovalne stroške naj zatorej uporabniki očitno spoznajo in jih hudo ogorčijo šele po dograditvi objektov, ko ne bo več poti nazaj.
Svoj čas je morala projektna dokumentacija obvezno vsebovati tudi natančne izračune skupnih stroškov, torej ne samo investicijske, temveč tudi obratovalne stroške. Projektno dokumentacijo, vključno z natančnimi izračuni skupnih stroškov, je bilo obvezno treba predložiti državni revizijski komisiji, ki je nato po obsežnem, natančnem strokovnem pregledu, analizi in zagovoru, strokovno utemeljeno izdala ali odklonila uradno dovoljenje za gradnjo.
Moji mlajši gradbeni kolegi izračuna obratovalnih stroškov ne obvladajo več, saj jim ga dandanes »ni treba« priložiti projektnim dokumentacijam. Tudi državne revizije projektnih dokumentacij žal »niso več potrebne«.
Zaradi omejene dolžine tega pisma želim bralce na kratko opozoriti zgolj na amortizacijske stroške tega, nekaj desetin milijonov evrov dragega kanala. Amortizacijski stroški predstavljajo namreč pretežni delež zamolčanih obratovalnih stroškov.
Predvidevam, da se je vlagatelj (domnevno brez ustrezne utemeljitve in natančnega amortizacijskega izračuna) zaradi enakih ali malenkostno nižjih cen odločil za cevi in jaške iz plastike. Pri tem je »spregledal« njihovo znatno krajšo življenjsko dobo, ki znaša le od 20 do 25 let, v primerjavi s 50-letno življenjsko dobo običajno uporabljenih klasičnih cevnih materialov (keramika, beton, duktil itd.).
Torej bo ta, nekaj desetin milijonov evrov dragi kanal treba obnoviti že po 20 do 25 letih zgolj na stroške uporabnika, kar dejansko pomeni vsaj dvakrat višje obratovalne stroške.
Poleg tega postajajo plastične cevi zaradi izločanja (pri izdelavi cevi potrebnih) trdilcev sčasoma vedno bolj krhke, razpokane in s tem vodopropustne. Zatorej sem mnenja, da so take cevi in jaški neustrezni in ekološko nevarni za polaganje v ljubljanski zaščitni vodovarstveni coni, ki leži povrhu še na ljubljanskem potresnem območju.
Žal je Inženirska Zbornica Slovenije brez strokovnega ugovora dopustila, da so se po osamosvojitvi ukinile »nepotrebne« državne revizije projektnih dokumentacij in tako neodgovorno na stežaj odprla vrata tudi temu, pred desetletji že odklonjenemu strokovno nesmiselnemu, kakor tudi ekološko ter ekonomsko škodljivemu projektu.
Franc Maleiner, univ. dipl. inž. kom., Ljubljana
