Svet se ni prav nič spremenil po zadnji krizi. Še naprej je finančna industrija tista, ki obvladuje gospodarstvo, politiko in programira družbeno zavest. Še naprej se vedno večji delež novoustvarjene vrednosti v realnem sektorju steka v finančni sektor. Prav to pa je bil izvirni vzrok krize. Virtualna akumulacija v finančnem sektorju raste bistveno hitreje kot družbeni proizvod, kar nujno povečuje zadolženost. Zato je neizbežno, da bo kmalu prišlo do trganja finančnih tokov, kot v zadnji krizi, in s tem do splošne krize. Gospodarska rast namreč ne temelji na tem, da bi investicijska, javna in osebna potrošnja temeljile na realnih prihodkih. Velik in vedno večji del temelji na zadolževanju. Rast kreditov in drugih naložb je zaradi nenehne rasti akumulacije v finančnem sektorju nujna za njegov obstoj, ker bi sicer bankrotiral in stagniralo gospodarstvo. Tak model razvoja je v svojem bistvu model kriz, prekomernega trošenja naravnih virov, nesvobode, strahu, konfliktov in neravnovesja na vseh ravneh življenja.

Na svetu ni več kapitalizma. Starih dobrih kapitalistov ni več. Svetu danes vladajo odnosi finančnega kolonializma. Kdo je lastnik multinacionalk? Finančni skladi. Tudi tista podjetja, kjer so posamezniki formalno še lastniki, so ujetniki finančne industrije. Če se ne zadolžijo in kupijo konkurenčnega podjetja, bo konkurenčno podjetje kupilo njih. Če se ne zadolžuje in vlagajo v razvoj, jih bo na trgu izločilo konkurenčno. Zato so se vsi prisiljeni zadolževati in razvoj graditi na denarju, akumuliranem v finančni industriji, in zato zniževati plače in jamrati o visokih davkih.

Gospodarske rasti ne potrebujemo državljani. Že danes je večina naših potreb v našo zavest programirana načrtno. Tretjina hrane konča v smeteh. Človeštvo troši bistveno več virov, kot jih je narava sposobna obnoviti. Gospodarsko rast, nova in nova vlaganja v razvoj zaradi rasti in ne zaradi naravnih potreb človeka potrebuje finančna industrija. Ta brez rasti bankrotira. S tem pa finančne oligarhije, in z njimi vazalske politične strukture, izgubijo moč obvladovanja in programiranja kulture zavesti človeške družbe, njenih političnih, ekonomskih in socialnih sistemov. Finančni sistem z vsemi svojimi institucijami in finančnimi instrumenti ni naravna struktura človeške družbe, je kot rakavi tumor v človeškem organizmu.

Ni problem lastnina in komu pripada dobiček, problem je, da je finančni sektor iz servisa realnemu postal gospodar vsega. Zato nenehna rast zadolženosti držav, gospodarstva in državljanov. V ZDA vsak dan izdajo za več kot milijardo dolarjev državnih obveznic, da lahko znižujejo davke in ustvarjajo trg za finančno industrijo. Zato večina političnih strank napoveduje zniževanje davkov. Od tod izvirajo zahteve po lastninjenju podjetij in državnih bank. Vse finančne luknje je v naših bankah programirano ustvarila prav ta svetovna finančna industrija. Pokrili smo jih državljani.

Prvi korak osvobajanja izpod okupacije finančne industrije bi lahko bil, da nova vlada olastnini NLB. Pa ne tako, kot zahtevajo nedemokratične institucije finančne industrije. Država naj NLB proda državljanom za dva milijona evrov in vsak državljan kupi neprenosljivo delnico po evro. Tako bi NLB postala javna banka v upravljanju ljudi, ne države, ki bi opravljala finančno funkcijo v javno dobro. Zbirala bi prosta denarna sredstva podjetij, države, državljanov in drugih subjektov in jih posojala za projekte, ki so v javno dobro. Vem, da tega ne bodo storili. Spomnite se, kako so bili politiki prestrašeni, ko je trojka trkala na njihova vrata, ker niso z javnim denarjem takoj pokrili bančnih lukenj. Ti, ki so zmagali na volitvah, so jo celo vabili v goste. Trojka pa je nekaj podobnega, kot je bila Udba v Jugoslaviji. So institucije, ki zagotavljajo oblast finančnim oligarhom. Finančna industrija potrebuje trg kot Sahara vodo, zato zahteve po lastninjenju državne lastnine.

Vem, da je ideja za večino utopična. Utopija pa je le fikcija, je to, kar naša zavest sprejme kot nemogoče. Vse je mogoče, kar si želimo. To vam bodo potrdili vsi uspešni športniki. Vse, kar se manifestira v materialnem življenju, je slika naše in kolektivne zavesti. Žal v parlamentu ni ljudi tako svobodne zavesti, razen morda Levice, ki bi videla, da je izvor vsega slabega v finančnem kolonializmu in naši ujetosti v njegovo ideologijo.

Silvester Koprivnikar, Velenje