Zaposlitev v britanskem parlamentu ni ravno poroka s slavnim ali bogatim človekom, pa je vseeno kar 53 nekdanjih uslužbencev v petih letih ob »ločitvi« podpisalo »sporazum o nerazkritju« tega, kar so videli, slišali in doživeli.
V parlamentu jim rečejo uradniki, čeprav je to zastarel izraz za vse to, kar na tisoče zaposlenih v parlamentu dela za poslance in lorde. Ob razkritju tega, da je 53 nekdanjih uradnikov poslanske zbornice ob prekinitvi delovnega razmerja v zadnjih petih letih podpisalo sporazum o nerazkritju (rečejo mu tudi »odredba o zapiranju ust«), so davkoplačevalci zelo jezni. Kako ne bi bili, saj nakup njihovega molka ni bil poceni: 2,4 milijona funtov, ki jih bodo zaračunali njim. Davkoplačevalcem. Kaj neki takega so doživeli, videli in slišali, da so morali kupiti njihov molk? Največ in posebej veliko jih je stal v letu 2013: enajstim odhajajočim so izplačali v povprečju 83.280 funtov (skoraj tri povprečne britanske letne plače), kar je skupaj naneslo dobrih 900.000 funtov.
Žrtve nasilništva in nadlegovanja?
Z dragimi sporazumi o nerazkritju so se nekdanji uslužbenci pravno zavezali, da ne bodo razkrili nobenih informacij o svojih doživetjih ob delu. Predstavnik poslanske zbornice je dejal, da so jih »uporabili, da bi razrešili zaposlitvene spore v določenih okoliščinah«. Pa tudi, da gre za »standardne odpravninske sporazume, katerih člen je tudi klavzula o zaupnosti«. Poučeni pravijo, da so bili prejemniki tega denarja žrtve nasilništva in nadlegovanja vseh vrst. Tudi spolnega nadlegovanja, zaradi katerega je lani v parlamentu izbruhnil velik škandal, ki je sprožil vrsto odstopov, med njimi namestnika premierke in obrambnega ministra. Celo o predsedniku poslanske zbornice Johnu Bercowu, ki so ga nedavno posneli, ko je zamrmral »neumna ženska«, medtem ko je v zbornici govorila članica vlade Andrea Leadsom, se govori, da se znaša nad svojim osebjem s preklinjanjem in grobostmi.
Na dan je prišlo, da je nekdanji Bercowov tajnik Angus Sinclair ob prekinitvi delovnega razmerja dobil 86.000 funtov (zanj je bilo to več kot letna plača) kot del odpravnine, ki ga pripisujejo nakupu molka o tem, kako nesramen je bil do njega predsednik poslanske zbornice.
Potrata javnega denarja
Kritiki soglašajo, da poslanski zbornici in vsem drugim delodajalcem v javnem sektorju ne bi smeli dovoliti, da tratijo denar davkoplačevalcev za sporazume o nerazkritju. Na inštitutu za javno upravo pravijo, da je takšno porabo javnega denarja nemogoče opravičiti. Razkrili so tudi, da ni res, da so klavzule o zaupnosti del standardnih odpravninskih sporazumov, kot je trdil predstavnik poslanske zbornice, saj je v zadnjem finančnem letu delovno razmerje s parlamentom prekinilo 43 oseb, od katerih se je moralo molku zavezati 23 oseb, ki so dobile dodaten denar.
Prav tako so razkrili, da so od oseb, ki so se pritoževale zaradi spolnega nadlegovanja in nasilništva, ob odhodu zahtevali, da so podpisale sporazum o nerazkritju. V nekaterih primerih so po teh sporazumih posegli, da bi se lažje znebili nezaželenih uslužbencev, ki so bili pripravljeni oditi v povračilo za ta »dodatek«.
Poslanska zbornica, ki ne bi smela imeti nobenih skrivnosti pred tistimi, ki jo izvolijo in hranijo, bo kot vse kaže morala kmalu položiti račune za nakup molka nekdanjih uslužbencev. Ministrica in poslanka Andrea Leadsom (ta, ki jo je predsednik zbornice razglasil za neumno žensko), je že zahtevala preiskavo.
