»Res bo držalo, otroci bolj poznajo leva in žirafo, ki ju lahko vidijo v živalskem vrtu, kot pa kravo,« se je pridušal bovški župan Valter Mlekuž, vesel nove turistične pridobitve v svojem kraju. Z resnično zgodbo z ene od tolminskih sirarskih planin mu je hitro pritrdil še Franc Žbogar, kmet in predsednik upravnega odbora tolminske kmetijske zadruge. Šla je nekako takole: ko so sirarji že vsi utrujeni od jutranje molže in sirjenja sedli k poznemu zajtrku, je do njih prispela štiričlanska družina iz mesta. Oče je modro molčal, mama pa je otrokoma slikala idilično življenje pastirjev, ki skorajda v brezdelju preživljajo poletje v hladu in miru. Po nekaj urah na planini je sirarja vendarle vprašala, kje dobijo mleko. »Vam ga pripeljejo iz Ljubljanskih mlekarn?« si je zadala zadnjo minus točko v pastirjevih očeh.
S kravami na pašo
Direktorica Mlekarne Planika Anka Lipušček Miklavič ugotavlja, da marsikateri gost, ki obišče njihov sirarski muzej v Kobaridu, res še ni imel priložnosti srečati žive krave. Tudi zato so v turistično ponudbo doline Soče želeli dodati to možnost, obiskovalcem pa ob tem pokazati, kako in od česa živijo ljudje v Posočju ter da zgodbe, ki se skrivajo za njihovimi izdelki, niso le marketinška poteza.
»Obiskovalci bodo lahko v živo videli kravo, ovco, osla in druge domače živali. To je dodana vrednost bovškemu turizmu. Prav je, da turistom pokažemo, kako v Posočju živimo in kaj delamo,« razloži sogovornica. Na posestvu so uredili prostor za počitek, gostom bodo ponudili svoje izdelke, na voljo so otroška igrala, vsak dan od jutra do popoldneva bo mogoče opazovati krave na paši in pokukati v hlev, napovedane skupine bodo zaposleni radi popeljali tudi v drobovje farme, kjer vsak dan namolzejo 1400 litrov ekološko pridelanega mleka. Iz njega med drugim v kobariški mlekarni izdelujejo navaden jogurt, jogurt s konopljinim oljem in sir. Direktorica mlekarne je vesela, da prodajo sleherni liter ekološkega mleka in izdelek iz njega. »V veliko veselje mi je, da ga lahko ponudimo tudi vrtcem in šolam,« pristavi.
Na delo pred četrto uro zjutraj
Miran Mihelič je eden od štirih delavcev na posestvu. Tukaj dela že dvajset let in zanimivo je, da je v službo prišel, ne da bi znal molsti krave. Učenje tega ga je šele čakalo in danes pravi, da bi to službo težko zamenjal za delo v tovarni. Vsak dan se na Bogato, travnike na obrobju Bovca, pripelje nekaj pred četrto uro zjutraj in njegovo prvo delo je prepričevanje krav, da s travnikov pridejo v hlev na molžo.
»Vsak dan namolzemo 1400 litrov ekološkega mleka. Ko okrog šeste ali sedme ure končamo molžo, kravam damo seno in krmilo ter jih spustimo nazaj na pašo,« pripoveduje. »Krave so ves čas spuščene, to je velika prednost tega posestva. Ker pridelujemo ekološko mleko, nič ne gnojimo z umetnimi gnojili, vse je naravno,« doda. Poleti jih po jutranji molži čaka spravilo krme. Letos so samo v nekaj dneh pod streho spravili 150 bal suhega sena. Služba se zanj nato znova začne popoldne, ko se zaposleni zberejo za večerno molžo. »Ni sobot, ni nedelj ne praznikov,« opisuje svoje delo.
Bogata ni bila od vedno bogata
Posestvo je ime Bogata dobilo po starem ledinskem imenu, a Matija Mikuž, eden prvih delavcev na farmi, se spominja, da leta 1980, ko so jo začeli graditi, tukaj ni bilo nobene bogatije. »S posestva smo odstranili več kot 15.000 kubičnih metrov kamenja. Povsod je rasla leska. Takrat je bilo zemljišče bogato edino s kamenjem, danes je bogato v pravem pomenu besede. Zemlja je obdelana in rodna,« se je veselil, da njegov trud pred leti ni bil zaman in da je Bogata upravičila svoje ime.
