Francoska vlada je začela val privatizacij, in sicer treh najpomembnejših pariških letališč, velikega energetskega podjetja Engie in podjetja za igre na srečo La Française des Jeux, ki naj bi bili skupno vredni 15 milijard evrov. Država naj bi se v bližnji prihodnosti odpovedala še letalskemu prevozniku Air France, ki je zaradi večmesečne stavke že skoraj v rdečih številkah, ter deležema v Renaultu in Peugeot-Citroenu, v katerem bi lahko večinski lastniki postali Kitajci.
Za železnice 35 milijard
Vse te privatizacije naj bi bile nujne predvsem zato, ker bi se sicer preveč povečal že tako velik javni dolg (trenutno znaša okoli 100 odstotkov BDP), potem ko se je država obvezala, da bo v letih 2020–2022 zmanjšala dolg železnic s 50 na 15 milijard evrov. Tudi s to obljubo je vlada poskušala oslabiti stavko železničarjev proti reformi železnic, ki pa jo je parlament – zaradi odprtja tuji konkurenci, kot zahteva Bruselj – nedavno dokončno sprejel.
Med drugim je za bodoče zaposlene ukinjen privilegiran status železničarjev, tudi upokojitev pri starosti 52 let. Dejansko je po prvem zagonu v aprilu stavka v maju in juniju manj uspešna, saj se je udeležuje le še 15 odstotkov zaposlenih in 50 odstotkov strojevodij, ki pa bodo julija očitno povzročali težave Francozom na poti na dopust. Sicer stavko še naprej podpira glavni levičarski sindikat CGT, ne pa več zmerni sindikati.
Vendar v vladi tudi poudarjajo, da želijo prodati državna podjetja tudi zato, da bi lahko financirali sklad za inovacije. Država pač ne more imeti denarja za vse in svoja omejena sredstva mora osredotočiti na projekte, ki so strateško pomembni, kot sta na primer tudi še naprej SNCF (francoske železnice) in pošta. Poleg tega ni mogoče biti hkrati – tako razmišlja velik del Francozov – proti zvišanju davkov in proti privatizaciji. Za eno od obeh možnosti se je treba odločiti, saj visok javni dolg z obrestmi preveč bremeni proračun.
Privatizacija letališč?
Nasprotniki privatizacije – ki so ne le na levici in v sindikatih, ampak tudi na skrajni desnici – pa menijo, da zlasti ni dobro privatizirati pariških letališč, ker so strateško pomembna, ker je na njih treba v času islamskega terorizma poskrbeti za varnost, ker novi lastnik ne bo poskrbel za dovolj investicij v času, ko se letalski promet hitro povečuje, in predvsem ker prinašajo državi pol milijarde evrov dobička na leto (zdaj bo za 51-odstotni delež v njih država dobila 8 milijard evrov). A kot trdijo zagovorniki privatizacije, je strateška pomembnost bolj stvar subjektivne presoje (po svetu je sicer 40 odstotkov letališč zasebnih, nobeno ameriško). Problema varnosti in naložb ne bi smelo biti, ker država skrbi za varnost in regulacijo ne glede na to, kdo je lastnik. Očitek, da država prodaja podjetje, ki mu gre dobro in ki ji vsako leto v dividendah prinaša veliko denarja, pa je prav tako zgrešen, saj bo le takšno podjetje nekdo kupil za dobro ceno. Nasprotniki privatizacije se tudi bojijo, da bo novi lastnik na letališčih dvignil tarife in odpustil del zaposlenih, tako kot so se v desetih letih po privatizaciji francoskih avtocest povečale cestnine za 20 odstotkov, zmanjšalo pa se je število zaposlenih.
Neuspešni sta bili tudi nedavni privatizaciji mednarodnega letališča Toulouse in zloglasnega Alstoma. Sicer ima francoska država v podjetjih še vedno okoli 100 milijard evrov premoženja. Skupaj s Slovenijo, Norveško in Finsko pa spada Francija med štiri države OECD, ki imajo več kot 8 odstotkov ljudi zaposlenih v podjetjih, v katerih ima večinski delež država.
