Spominjam se tudi, ko so v TV-oddaji gostili žene morskih navdušencev, ki so pluli po morjih in oceanih. Voditelj jih je vprašal, česa so se najbolj bale pri teh morskih podvigih. Za odgovor jim je ponujal nevarnosti viharjev, morskih psov, brodolomov in podobne nevšečnosti, ki lahko doletijo takšne »izzivalce«. Ne, ne, so zatrjevale. Najbolj nevarno je bilo v pristaniščih in marinah, tam so nas skoraj vedno »oskubili«. Ko smo dojeli to nevarnost, smo kabine plovil puščali odklenjene, tako nam vsaj vlomljenih vrat ni bilo treba popravljati. Nauk teh ljubiteljev pomorstva je bil ugotovitev, da je človek največja ovira za sožitje z naravo in spoštljive medčloveške odnose.
Spominjam se tudi vzdušja po naši osamosvojitvi in pričakovanega sodelovanja Slovencev za skupno blaginjo. Za vzor so omenjali Švico.
Žal so se tudi tokrat našli ljudje, ki ovirajo našo zaželeno pot. Za take zdaj izraz izdajalec naroda ni več ustrezen, temveč tajkun, nedokazljivi goljuf, večni vodilni na političnem parketu in podobno. Naš vrt je že ves zaraščen. Prodajamo se tujcem, ker ni »vrtnarja«, ki bi omogočil, da vodimo bolj obetavno politiko. Skoraj redno slišimo resnične ali lažne medsebojne napade različnih političnih strank. Po navadi se obmetavajo v domačem logu. Toda enemu tudi to ni bilo dovolj. Odšel je do madžarskega predsednika Orbana, da mu ta še naprej pomaga ustanoviti novo vlado. Tako je Orban edini predsednik v Evropi, ki ustanavlja vladi v dveh državah. V svoji in še pri nas. Bravo, Orban. Take potrebujemo.
In kljub tej dragi in vsiljivi propagandi za SDS se najdejo ljudje, ki upajo, da bo le zapihal rahel veter izpod kamniških planin in osvežil našo deželo.
P. S.: Rekli so mi, da me bo zaradi nekaj člankov, v katerih sem omenjal komolčarja, ki se cufa za oblast pod parolo, da cilj opravičuje sredstva, ta tožil. Dodali so še, da on rad toži. Ne, ne, sem odgovoril. Dokler ima na sebi ovčjo kožo, me ne bo tožil. Imam prav?
Toni Jurjec Brezovica pri Ljubljani
