»In kako je tebi ime?« vpraša kobilica Katica malega polža, ki je nedavno prilezel iz jajčeca in z rožički pomigal v svet. »Nimam še imena, ker niti ne vem, ali sem polžje dekle ali polžji fant. Na katero črko bi mi ti izbrala ime?« ta odvrne. Mali literarni junak, oprtan s hiško, tako počasi leze naprej in ob pomoči drugih živali – denimo gosenice, ki še nima imena, ker se bo kmalu spremenila v metulja, deževnika Vanje, ki piše skrivnostni dnevnik dvospolnika, pa močerada Lihalda z govorno napako – osvaja svoj svet in z njim svoje ime.
A ime vedno podeljujemo na podlagi določljivega spola, opozarja Alenka Spacal, avtorica sveže slikanice Kako ti je ime?, ki je s svojimi minimalističnimi, mozaičnimi ilustracijami sodelovala že na več bienalih ilustracije doma in v tujini. Mnogi jo imajo v spominu tudi kot avtorico prve slovenske slikanice z LGBT-tematiko Mavrična maškarada (2013).
Težava odrasli, ne otroci
Tematika spola je v družbi še vedno tabuizirana, je prepričana avtorica, ki se je kot magistrica filozofije in doktorica sociologije s tematikami spolov vrsto let ukvarjala teoretično. Tema je posebno slabo predstavljena v otroški literaturi, čeprav se počasi izdaja vse več knjig o istospolnih družinah, nekoliko boljše je v mladinski književnosti, pravi. »V domačih slikanicah sta spola največkrat predstavljena zgolj kot ženski in moški, za nebinarne spolne identitete ni prostora. Spolne vloge so prikazane zelo stereotipno, vse od igrač do oblačil in vedenjskih vzorcev je vnaprej spolno zaznamovano, zato se mi zdi pomembno, da otrokom ponudimo širše razumevanje. Najhuje bi bilo, če se v kontekstu lastnega spola kak otrok ne bi čutil sprejetega.«
Njena zadnja slikanica je namenjena otrokom v predbralnem in začetnem bralnem obdobju, saj jim z živalskimi prigodami med drugim približa abecedo. Pa se jim polževo raziskovanje spola ob tem ne zdi nenavadno? »Spoli so jim veliko bliže, kot si predstavljamo. Težava je, da so vzgajani v patriarhalni družbi, ki jih uči stereotipnih spolnih vlog,« odgovarja ustvarjalka. Ni želela izpostaviti vprašanja, ali je polž nujno deklica ali deček, temveč je želela binarizem preseči. Je polž nemara punček ali fantička ali kaj tretjega? Je dekliški polž ali fantovska polževka, nemara polž in polževka hkrati? »Otrokom različnih spolov ne bi rada predstavila kot problem, ampak kot nekaj običajnega. Zato želim nagovarjati tudi starše in pedagoge, oni so tisti, ki se z otroki o knjigi pogovarjajo.«
Živali so najboljše metafore
Aktivno se ukvarja tudi s pripovedovanjem slikanic, zato je imela že pred izidom knjige možnost preveriti odzive poslušalcev. »Otrokom je primarna tema poimenovanja, smešna se jim denimo zdi ptica smrdokavra, radi delijo imena svojih ljubljenčkov. A to ne pomeni, da gre spol mimo njih, temveč ostaja prisoten na nezavedni ravni,« trdi. Z risankami, igricami in drugimi sodobnimi mediji ne tekmuje, po njenih izkušnjah je spoj likovne in besedne umetnosti tako močan, da ima pri zbujanju otroške domišljije najboljši učinek.
Ker si želi stika z materialom, zagovarja ročno ilustriranje, za svoje delo si izbira najtanjše čopiče, ki ji omogočajo detajlirane poteze v mozaičnih kvadratkih. »Na ravni barv poskušam ujeti razpoloženja, akvarelna tehnika pa se mi zdi zaradi prosojnosti ena najsubtilnejših,« poroča avtorica. Njena dela sodijo v tradicijo živalskih pravljic, svoje junake pa neredko spoznava v knjigah o živalih. »Tako me je zaradi imena navdušil rjavi hrošč lešnikar, žabec porodničar pa, ker je eden redkih samcev, ki tudi v realnem svetu sam skrbi za zarod. Tudi polž je v realnosti dvospolnik, kar prenesem v fantazijski svet. Živali se mi zdijo najboljše metafore za stvari, ki bi jih s človeškimi liki težje predstavila.«
Sama najprej napiše besedilo, v času nastanka ilustracij – v primeru Kako ti je ime? so nastajale leto dni – ga dopolnjuje, kar je navsezadnje prednost avtorskih slikanic. »Vzgajali so me ob ilustracijah, bile so nemara celo pomembnejše od besedila. Z mamo slikanic nisva le brali, ampak sva si ob gledanju slik izmišljevali nove zgodbe,« pripoveduje avtorica, češ da je lahko slikanica tudi prvi stik otroka z likovno umetnostjo, ko še ne zna sam brati. Zdaj lahko tudi do prve črke svojega imena postopoma prileze skupaj z junaškim polžjim bitjecem, ki ni ne fant ne dekle.
