»Creme de la creme.« Najboljši med najboljšimi. Če bi takšne izbirali med avtomobilskimi znamkami, bi mednje zagotovo morali uvrstiti tudi – Bugattija. In če bi med avtomobili te znamke na podoben način izbirali posamezne primerke, bi mednje brez dvoma spadal – type 57 SC atlantic. Še več, eden od treh do danes ohranjenih primerkov omenjenega avtomobila, ki sicer predstavljajo natanko tri četrtine vseh, ki so jih v drugi polovici 30. let prejšnjega stoletja sploh izdelali, je prav letos prejel celo uraden naziv »najboljši med najboljšimi«.
Za takšnega so ga namreč proglasili na letošnjem izboru v Parizu, na katerem je slavil v konkurenci tistih najboljših, ki so pred tem zmagali na osmih najprestižnejših vsakoletnih razstavah klasičnih avtomobilov po vsem svetu. »Kaj ta avto naredi posebnega? To, da je bil radikalen, ko so ga prvič pokazali, in je radikalen še dandanes. Nihče ne more mimo njega in ga spregledati. Je provokativen; nekateri ga imajo radi, drugi ne, sam ga obožujem,« ga je morda še najbolje opisal Andrew Reilly, kustos Mullinovega avtomobilskega muzeja v Oxnardu v Kaliforniji, kjer je dandanes na ogled »najboljši med najboljšimi«.
Posamezne dele so speli skupaj
Zgodba atlantica se je posredno začela leta 1934, ko je na ceste zapeljal prvi bugatti type 57. »Zakrivil« ga je Jean Bugatti, sin ustanovitelja znamke Ettoreja, do leta 1940 pa so izdelali 710 primerkov tega avtomobila, med katerimi je bilo bistveno manj tistih z oznako S ali SC: črka S je predstavljala besedo surbaissé, ki pomeni nizek, C pa compresseur – kompresor. Primerki SC so bili torej nižji in z močnejšim motorjem (nekaj čez 200 konjev oziroma 150 kW), med njimi pa najdemo tudi štiri z dodatno oznako atlantic, ki danes veljajo za bržčas najbolj ikonične bugattije nasploh.
Koncept modela atlantic so malce po začetku proizvodnje typa 57, natančneje leta 1935, najprej pokazali na pariškem in londonskem salonu. Jean Bugatti je za njegovo karoserijo uporabil posebno zlitino magnezija in aluminija, ker pa je bilo ta material nemogoče zvariti skupaj, saj bi se pri tem vnel, je posamezne kose skupaj spel s posebnimi zakovicami, kar je bilo vidno na več delih avtomobila in mu je dalo prav poseben videz. »Rekel bi celo, da je šlo za oblikovno dominantno lastnost avtomobila, ki se je nato obdržala tudi v vseh štirih 'serijskih' modelih, pa čeprav pri njih tak način sestavljanja ne bi bil potreben, saj so za karoserijo uporabili izključno aluminij. A ljudje so si koncept zapomnili ravno po tem, zato je po svoje logično, da so ta lepotni dodatek tudi ohranili,« je še povedal Reilly.
Pisana zgodovina štirih primerkov
Naročnik in kupec prvega atlantica, ki so ga izdelali septembra 1936, je bil lord Victor Rothschild, tedaj eden najbogatejših zemljanov in velik ljubitelj avtomobilskih dirk. Ob nakupu je nosil še oznako type 57 S atlantic, a ga je dal tri leta pozneje nadgraditi v 57 SC. Za tem, ko je zamenjal nekaj lastnikov in so ga vmes iz Anglije prepeljali v ZDA, je avto leta 1971 na javni dražbi za takratnih astronomskih 59.000 dolarjev kupil dr. Peter Williamson, njegova družina pa ga je leta 2010 prodala več vlagateljem, ki ga posojajo omenjenemu Mullinovemu muzeju, kjer je na ogled javnosti. Drugega atlantica, ki se ga je zaradi značilne barve prijel tudi vzdevek »la voiture noire« (črn avto), so končali le mesec pozneje, njegova nadaljnja pot pa je precejšnja neznanka. Nazadnje je bil menda omenjen v nekih zapiskih iz leta 1941, splošno prepričanje pa je, da so ga kot vojni plen zaplenili nacisti in ga pozneje razstavili.
Tretji primerek atlantica ima še prav posebej zanimivo, komajda verjetno zgodbo. Njegov prvi kupec je bil možakar po imenu Jacques Holzschuch, po drugi svetovni vojni pa je končal v rokah Reneja Chatarda. Natančneje: kot lastnica je bila zapisana njegova ljubica, s čimer je pred svojo ženo prikril lastništvo dragega avtomobila, da bi bila mera polna, pa se je v njem odločil naučiti vožnje še drugo ljubico, za katero nista vedeli ne prva ljubica ne žena. A ker je bila ta za volanom nespretna, je zapeljala na železniške tire, ko je mimo pridrvel vlak – v nesreči sta umrla oba, avto pa je bil hudo poškodovan. Leta pozneje ga je v razsutem stanju odkupil neznani Francoz in ga povsem obnovil, po nekaj menjavah lastništev pa je leta 2010 celo zmagal na eni od zgoraj omenjenih vsakoletnih razstav. No, zadnjega atlantica je leta 1938 naročil visokorasli Anglež R.B. Pope, ki je bil znan po tem, da je rad nosil klobuke, zato je naročil, naj bo streha vsaj nekaj centimetrov višja. Do danes je zamenjal le tri lastnike, njegov zadnji in zdajšnji pa je znani modni oblikovalec Ralph Lauren. Mimogrede: vrednost vsakega atlantica posebej ocenjujejo na približno 40 milijonov dolarjev.
