Na mednarodni konferenci Storitve za slabovidne, ki je v organizaciji Evropske zveze slepih in Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije potekala konec minulega tedna v Laškem, so slepi in slabovidni državo opomnili, da programa celovite rehabilitacije še ne izvaja dovolj celovito. Konference so se udeležili slepi in slabovidni ter strokovnjaki za to področje iz 24 evropskih držav.
Program celovite rehabilitacije so pri nas začeli izvajati šele oktobra lani, a ekipa sodelujočih strokovnjakov še vedno ni popolna, je opozoril Matej Žnuderl, predsednik slovenske zveze društev slepih in slabovidnih, ki ima okoli 4000 članov. Izpostavil je težave pri uvajanju zakona o osebni asistenci, ki bi slepim in slabovidnim znatno olajšal življenje. Rešitve se iščejo, a bo do uveljavitve po njegovem mnenju potrebnega še veliko dela in veliko sprememb. Opozoril je, da na ljubljanski očesni kliniki še niso vzpostavili niti registra slepih in slabovidnih, ki bi olajšal preglednost in omogočil lažjo dostopnost do pripomočkov. Pri nas si slepi in slabovidni želijo tudi, da bi jim v medijih omogočili sinhronizacijo podnapisov ali vsaj branje podnapisov s pripomočki ter različne prilagoditve v zunanjem svetu, kot so denimo jasne oznake robov pločnikov.
Večina je slabovidnih
Evropska zveza slepih (EBU) ocenjuje, da se z okvaro vida v Evropi sooča okoli 30 milijonov ljudi, od tega jih je okoli 90 odstotkov slabovidnih, drugi pa so slepi. V zvezi se trudijo za pomoč obojim in se zavzemajo, da bi članice čim prej premostile razlike in bi bile kmalu v vseh državah članicah tudi lokalne ponudbe strokovnih storitev za slabovidne enako in predvsem lahko dostopne.
»Delovna skupina pri EBU je z večletno raziskavo ugotovila, da je po evropskih državah dokaj različna že definicija slabovidnosti. Nekaj manj kot polovica držav je prevzela smernice po Svetovni zdravstveni organizaciji. Marsikje upoštevajo le hudo slabovidnost, zmerne pa ne. Enako je tudi z rehabilitacijskimi storitvami za slabovidne, ki so v razvitih državah na visoki strokovni in storitveni ravni, so brezplačne in dostopne vsem, v manj razvitih državah pa so omejene in jih v nekaterih evropskih državah skoraj ni na voljo,« je izpostavila Bárbara Krejči Piry iz delovne skupine za slabovidne pri EBU, kjer so zato izdelali in sprejeli minimalne standarde za rehabilitacijo slabovidnih v Evropi. Prizadevajo si, da bi jih čim prej vzpostavili v vseh evropskih državah.
Slabovidnost se ne opazi
»Slabovidnost pomeni takšno okvaro vida, kjer očala ali kontaktne leče ne zadostujejo za normalno branje ali opravljanje vsakodnevnih opravil. Po navadi se ne opazi, da je oseba slabovidna, zato večina slabovidnosti ne razume. Od vsakega posameznika pa je odvisno, kako se z njo sooča in ali si poišče pomoč. Tisti, ki se jim vid poslabša med študijem, se težje znajdejo in so zato manj samozavestni. Zato Društvo študentov invalidov Slovenije študentom pomaga pri prilagoditvi študijskega programa posamezniku, hkrati pa jim ponudimo pomoč pri pridobitvi pripomočkov za lažji študij,« je povedala Alenka Gajšt iz društva študentov invalidov, kjer študentom pomagajo in jih podpirajo tudi pri iskanju zaposlitve. Program o zaposlovanju slepih in slabovidnih so pripravili tudi pri evropski zvezi, kjer poudarjajo, da imajo slabovidni različne potrebe po podpori in storitvah, a bi morale biti te povsod ugodne ali brezplačne in izpolnjevati potrebe, ki so prilagojene vsakemu posamezniku na podlagi ocene njegove slabovidnosti.
»Število slabovidnih oseb v evropskem prostoru s starostjo narašča, zato so naša prizadevanja usmerjena v širitev pravic tudi v zvezi s tehničnimi pripomočki za slabovidne, saj vemo, da bi funkcioniranje slabovidnih oseb močno olajšali, če bi bili upravičeni do stacionarnega elektronskega povečevalnika, je izpostavila tudi državna sekretarka dr. Ana Medved z zdravstvenega ministrstva in se zavzela, da bi v okviru preventivnih programov, ki se izvajajo v zdravstvenem varstvu, oblikovali tudi programe za ozaveščanje o slabovidnosti in slepoti.
