Pogled na lestvico strelcev na svetovnem prvenstvu nam razkriva, da je uspešnost nekaterih ekip močno odvisna od razpoloženosti njihovih najpomembnejših igralcev. Na vrhu lestvice najdemo Portugalca Cristiana Ronalda s štirimi zadetki, ki ima za sabo odličen drugi del sezone pri madridskem Realu, strelsko formo pa je prenesel tudi na reprezentančno raven. Po dveh tekmah je edini strelec države z Iberskega polotoka, Portugalci pa so po njegovi zaslugi proti Špancem izvlekli remi in nato še premagali Maroko. Prav z zadetkom proti Afričanom je napadalec z Madeire dosegel že 85. reprezentančni gol in s tem postal evropski rekorder – drugi Ferenc Puskas je za Madžarsko prispeval gol manj.
Podobna zgodba je tudi pri domačinih Rusih, ki so na dveh tekmah dosegli osem zadetkov, pod petimi pa sta se podpisala Denis Čerišev (tri) in Artem Dzjuba (dva). Da je uspeh najboljših ekip res povezan z učinkovitostjo napadalcev, sta v prvem krogu potrdila še Romelu Lukaku (dvakratni strelec ob zmagi Belgije nad Panamo s 3:0) in Harry Kane (dvakratni strelec ob zmagi Anglije nad Tunizijo z 2:1). Na drugi strani je bil kljub kar enajstim strelom na islandska vrata neuspešen Lionel Messi, Argentina pa je z debitantko na svetovnih prvenstvih zgolj remizirala (1:1).
Za Špance zadeva Brazilec
Čeprav je Španija na dveh tekmah prvenstva skupno dosegla štiri zadetke, je bila njihova glavna težava na tekmi z Iranom neučinkovitost. Perzijci so sploh v prvem polčasu pred svoj gol parkirali avtobus, Španci pa so trdni obrambni zid prebili šele v 54. minuti. Z veliko sreče je zadel Diego Costa. Žoga se je ob strelu odbila od iranskega branilca, nato pa nazaj v noge Coste ter v mrežo. Čeprav Brazilec s španskim potnim listom na tekmi ni navdušil, je s tretjim golom na prvenstvu – dva je dosegel proti Portugalski – pokazal, da bo glavno špansko orožje v napadu. Ob močni zvezni vrsti, kjer kar mrgoli zvezdnikov, je furija roja najšibkejša prav v napadu. Tik pred prvenstvom odstavljeni selektor Julen Lopetegui je doma pustil Alvara Morato, ob Costi pa v Rusijo popeljal še Iaga Aspasa in Rodriga, ki pa nista napadalca najvišjega svetovnega razreda. Zato je za Špance še toliko pomembneje, v kakšni formi je Costa in koliko podaj svojih reprezentančnih kolegov mu bo še uspelo spraviti za hrbet nasprotnih vratarjev.
Poleg golov še kazni
Za danes 29-letnim napadalcem ni preveč prijetno otroštvo, saj se je rodil revni družini v brazilskem Lagartu. Pri prebijanju skozi zahtevno življenje v favelah ga je vselej spremljal nogomet, že na prvem profesionalnem turnirju v Sao Paulu pa je prejel rdeči karton. Kljub temu ga je opazil znani nogometni menedžer Jorge Mendes in mu ponudil pogodbo s portugalsko Brago, kjer pa ni dobil priložnosti. Zares je zablestel šele pri Atleticu iz Madrida v obdobju od leta 2010 do 2014, nato pa je sledila selitev v Chelsea za 38 milijonov evrov. Medtem je prejel tudi špansko državljanstvo in postal standardni član prve enajsterice nekdanjih svetovnih prvakov. Vključno s predstavama na tem prvenstvu je v dresu furije na dvaindvajsetih tekmah dosegel deset golov.
Costa je ljubiteljem nogometa poznan tudi kot umazani igralec. V letih od 2014 do 2017 je pri Chelseaju na 89 tekmah dosegel 52 zadetkov, obenem pa zaradi različnih kazni ni smel igrati na kar dvanajstih srečanjih. Po vrnitvi v Madrid januarja letos za 66 milijonov evrov se je nekoliko umiril, vendar še vedno zna iz tira vreči nasprotne igralce. Ko ga je o provociranju Irancev po tekmi vprašal iranski novinar, mu je Costa jezno zabrusil: »Ne vem, katero tekmo ste gledali. V prvem polčasu so nas oni ves čas skušali sprovocirati. Naslednjič si tekmo oglejte takšno, kot je, in ne postavljajte neumnih vprašanj.« Težave z jezo in konfliktnostjo za Diega, ki je ime dobil po Argentincu Maradoni, torej niso nič novega, a dokler bo zabijal gole, bo za obrambe nasprotnikov vselej nočna mora.
