Po ocenah direktorice Narodne galerije dr. Barbare Jaki in njenih sodelavcev se je na odprtje obsežne retrospektivne razstave o delu in življenju slovenske slikarke Ivane Kobilca zlilo gotovo kakšnih tisoč ljudi, saj je pošlo kar 1800 zloženk od 3000 natisnjenih. »Dejansko je to velik projekt za našo galerijo, najpomembnejši v našem jubilejnem letu. Zelo veliko je bilo pogovorov z zasebnimi lastniki, sploh z iskanjem slik, za katerimi so se sledi izgubile, ker so se bodisi prodajale bodisi dedovale – in zato smo z novo evidenco opravili veliko delo. Zasebniki se zavedajo pomena razstave za vzpostavitev Kobilce kot naše najodličnejše umetnice, vsaj kar se konca 19. in začetka 20. stoletja tiče.« Zadnja velika razstava s prikazom njene ustvarjalnosti je bila v Narodni galeriji leta 1979.
Primerljiva z največjimi
»V primerjavah z drugimi realisti, predvsem realisti druge generacije, pa tudi z evropsko sceno v tistem času ugotavljamo, da je bila dejansko umetnica visoke kakovosti in jo lahko postavimo ob bok marsikateremu od francoskih ali nemških meščanskih realistov, naturalistov, sploh njena dela, slikana v naravi,« ugotavlja direktorica. Njeni najbolj cenjeni sliki Pomlad in Kofetarica sta tudi najbolj priljubljeni sliki v njihovi galeriji.
V devetih dvoranah prvega nadstropja novega krila galerije je zdaj na ogled 123 njenih del iz vseh življenjskih in ustvarjalnih etap, ob bok pa sta soavtorja razstave Jure Mikuž in Mateja Krapež s sodelavci postavila še 24 del njenih sodobnikov – dela Jurija Šubica, Ferda Vesela, Antona Ažbeta in Jožefa Petkovška. Med razstavljenimi slikarkinimi deli je 29 slik, ki so sploh prvič na ogled javnosti, še 44 del pa je prav tako nepoznanih, ki jih doslej še niso reproducirali.
Skupaj so sicer evidentirali 332 njenih del (menda se je na odprtju našlo še nekaj »novih« lastnikov, zato se bo seznam še daljšal) ter še 584 dokumentov, med katerimi so recimo izjemno zanimiva in doslej nepoznana zasebna pisma, ki jih je umetnica iz tujine pisala domačim. Prav ta pisma so na več mestih osvežila njeno biografijo. Denimo dejstvo, da na slovitem pariškem Salonu ni razstavljala dvakrat, ampak trikrat, natančneje je zdaj dokumentirano tudi njeno berlinsko in sarajevsko ustvarjalno obdobje.
Popularna umetnica
Barbara Jaki pravi, da jo včasih kdo vpraša, ali je bila Kobilca zato, ker je bila ženska, tudi v galerijskem smislu zapostavljena: »Tu je odgovor nedvoumen – nikdar! Ne v preteklosti ne danes. Seveda se je prebijala skozi za ženske težke razmere, ni se smela šolati na akademijah, zato ni mogla do formalne izobrazbe, a je našla druga pota: našla je dobre učitelje na Dunaju, v Münchnu in Parizu, znašla se je skozi življenje kljub številnim padcem, in kariera v tujini in doma ji je lepo uspevala.«
Umetnostni zgodovinar prof. dr. Milček Komelj je sicer prišel na odprtje razstave, a jo bo zaradi gneče v miru proučil šele v naslednjih dneh. Se pa še dobro spomni zadnje velike razstave pred 40 leti v Narodni galeriji, saj »je bila to daleč najbolj obiskana razstava v tistem času. Ivana Kobilca je bila vedno zelo všečna slikarka, s čimer pa ne mislim, da je bila cenena in sladkobna, ampak poetična in prikupna.« Poudaril je, da je bila kot predstavnica našega realističnega slikarstva edina tako pomembna avtorica med takratnimi evropskimi umetniki: »Bila je odlična slikarka, salonska, svetovljanka, prijateljica znanih slikarjev, s smislom za psihološko poglobitev, v poznih letih pa je tudi malce eksperimentirala, ampak vedno z občutkom. Že če pogledamo njena zgodnja dela, denimo Kavopivko (Kofetarico), ki so se prikupila vsem, je jasno, zakaj: v njih je čudovita 'štimunga', iz njih izžareva klasična umetnost, v katero je potem v Parizu, ko je začela s kolorističnim slikarstvom, vnesla še 'sonce', svetlobo. Pri tem pa ni bila impresionistična, ampak realistična, kot recimo v kultnem Poletju. To svojo perspektivično percepcijo je dosegla recimo s potegljaji ali zajčki, čemur je skušala vnesti utrip življenja. Nekaj slik je tudi zelo nenavadnih, skrivnostnih, kot recimo Pariška branjevka, ki je 'potemnela', kar si lahko razlagamo, kot da je imela v življenju melanholično obdobje. Nad njo se je navduševal tudi Gabriel Stupica, pionir našega modernega slikarstva.« Po razstavi Ivane Kobilca se bo mogoče sprehoditi vse do februarja prihodnje leto.
