Se že veselite premiernega nastopa? Kako se dejansko počutite v vlogi Glorije? Nenazadnje – imata kaj skupnega?

Ja, zelo zelo se veselim premiere! Mislim, da mi je vloga Glorije pisana na kožo! Je taka dobrosrčna in vedno pripravljena pomagati. Pevsko mi je tudi blizu, tako da resnično uživam v tej vlogi. Kljub obilnosti nilskega konja bom morala kar pošteno zaplesati. In tudi to mi je v velik izziv.

So priprave, vaje in treningi za muzikale precej drugačni, morda tudi zaradi drugačnega profila nastopajočih, od dela, ki ste ga vajeni v Operi?

Delo pri muzikalu se resnično nekoliko razlikuje od dela pri operi. Tokrat smo najprej začeli s plesnimi vajami! Ker bomo peli na matrico, je treba resnično na sekunde naštudirati vstope na oder, odhode, premike. Pri operi je glasba vedno igrana v živo, seveda tudi teče, ampak dirigent lahko minimalno prilagodi tempo pevcu. Pri muzikalu je načeloma več govorjenih dialogov. Zame je to zagotovo nova izkušnja.

Nenazadnje je vaš glas tudi vaše delovno orodje. Čemu se skušate izogniti, da ga ohranjate v stalni kondiciji?

Zdaj sem začela paziti na prehrano, ker imam čedalje več težav z refluksom. Poskušam ujeti čim več spanca. Poleg tega redno tečem.

Manj znano je, da ste maratonka – tako na odrih (odpeti arijo zahteva kar nekaj kondicije) kot tudi na tekaških stezah. Zakaj ste izbrali tek?

Tek je zame sproščujoč in na neki način meditacija. Včasih se med tekom tudi učim besedila na pamet. Tek je eden najbolj priročnih športov: tudi kadar potujem, je v osebni prtljagi vedno dovolj prostora za ene tekaške copate. (smeh)

Menda vas sprošča tudi vrtnarjenje. Česa se boste letos veselili na svojih gredicah?

Ugotovila sem, da me brkljanje po zemlji osredotoča oziroma pomirja. Lani sem kar nekaj eksperimentirala in zasadila petnajst različnih vrst, pa ni bilo kaj dosti iz tega. Letos sem se odločila stvari poenostaviti: paradižnik, solata, jajčevci, rdeča pesa in blitva. Aja, pa česen!

Tudi sicer radi kuhate zelenjavo, za katero poznate poreklo? Sta sinova izbirčna?

Velikokrat kupimo zelenjavo pri bližnjem kmetu, najraje jemo seveda svojo. Nista izbirčna. Starejši obožuje brokoli, mlajši pa fižol.

Katere so vrednote, ki jih želite prenesti na otroka?

Delavnost, poštenost, spoštovanje sočloveka in sočutje.

Vam je vstop v 40. leta prinesel kakšne spremembe, morda spoznanja? Kako gledate na dozorevanje? Gubic praktično ni – morda smejalne…

Jaz se počutim fantastično, odkar sem zapustila trideseta! Prav eno tako posebno zavedanje ženske moči oziroma neke praenergije se je naselilo vame. Prima! Staranje je naravno. Pika.

Znano je, da ste postali tudi ambasadorka za ozaveščanje o inkontinenci. Kaj je botrovalo tej odločitvi?

Pravzaprav sem se zelo začudila nad podatkom, koliko ljudi ima težave z inkontinenco in jih zaradi sramu to tako zaznamuje, da doživljajo resne stiske. Moram še povedati, da smo se odlično ujeli s podjetjem Hartmann Slovenija in že kujemo nove načrte za sodelovanje.

Čeprav imamo ogromno informacij, tudi dostopnih, menite, da se ljudje s težavami še vedno skrivamo pred družbo. Je kriva družba ali posameznik?

Mislim, da se še vedno skrivajo. Pa ne vem, zakaj! Jaz vedno delim svoje težave z bližnjo okolico, ker mi je potem lažje – in še do kakšne pomoči pridem.

S sestro dvojčico sta si zelo blizu; kako pomembni so za vas družinski odnosi?

Zelo pomembni. V bistvu najpomembnejši. Zato sem že ob odhodu v Salzburg vedela, da se bom po študiju vrnila domov v Slovenijo.

Pred časom ste dopustovali v Gani; morda kdaj pomislite, da bi lahko živeli tam?

Ne bi mogla živeti v Gani. Za zdaj ne. Morda na stara leta… Izmenično, pol leta tukaj, pol leta v Gani. Žal v Afriki klasična glasba nima takšnega mesta, kot ga ima pri nas, kar je seveda popolnoma razumljivo. Tako s svojim poklicem v Gani nimam kaj dosti možnosti.

Smo tik poletjem, tu je tudi konec šole. Kako čim lepše preživeti dopust?

Nas bodo nosila jadra!

Nina Vučer