V času, ko se družba že dolgo bori proti uživanju prepovedanih drog, so posledice, ki jih droga pušča, ko preko odpadne vode vstopi v vodni svet, manj razumljene.
Anna Capaldo, raziskovalna biologinja in vodja raziskave, je dejala, da podatki kažejo na veliko navzočnost prepovedanih drog v površinskih vodah po svetu. Vode ob gosto naseljenih mestih so po njenih besedah še slabše, izpostavila je predvsem vzorce, ki so jih pridobili v londonski reki Temzi in reki Arno, ki teče skozi Piso. Tam je po njenih besedah koncentracija droge v vodah označena kot visoka. To kažejo tudi druge raziskave, na primer raziskava evropskega centra za spremljanje odvisnosti od drog, ki je med drugim ugotovila, da spada Ljubljana med mesta z največ kokaina v odpadnih vodah.
Capaldova in sodelavci so jegulje dali v vodo, ki je vsebovala približno toliko koncentracije kokaina, kot so jo našli v nekaterih vodah. Sprva je bilo moč zaznati hiperaktivnost jegulj, osnovno zdravje pa je bilo enako, kot zdravje jegulj, ki so živele v vodi brez dodane droge. Čeprav je bilo zdravje enako, pa se je na njihovih telesih videl močan vpliv droge.
Droga se nabira v možganih in mišicah
Znanstveniki so tako ugotovili, da se je droga akumulirala v možganih, mišicah, luskah in drugih organih jegulj. V mišicah je bilo moč zaznati otekline in poškodbe, spremenili pa so se tudi hormoni, ki regulirajo fiziologijo jeguljinega telesa. Te težave so se pri jeguljah pojavljale tudi po 10-dnevni rehabilitaciji, ko so znanstveniki po koncu raziskave jegulje prestavili v čisto vodo. »Vse glavne funkcije teh rib so lahko poškodovane«, je dejala Capaldova po koncu raziskave.
Najbolj zaskrbljujoče je, da kokain poveča nivo hormona kortizol, ki zmanjšuje raven maščobe v telesu. Težava jegulj je v tem, da morajo pred potjo čez ocean imeti zadostno količino maščobe, da pot preživijo. Capaldova dodaja, da lahko povečan nivo dopamina, ki ga jegulje prav tako dobijo preko kokaina, zmanjša njihovo spolno zrelost. Najhuje pri vsem pa so poškodbe mišičevja, ki lahko povzročijo to, da jegulja oceana sploh ne more prečkati, še navaja National Geographic.
Evropske jegulje, znane tudi pod imenom rečne jegulje, imajo namreč kompleksen življenjski vzorec, kjer 15-20 let preživijo v sladkih ali zelo malo slanih vodah (kjer se reke izlivajo v morje). Po tem obdobju se odpravijo na pot dolgo več tisoč kilometrov preko Atlantskega ocena, kjer kasneje v Saragaškem morju blizu Karibov odložijo mrest. Jegulje so že nekaj časa ogrožena vrsta, ne le zaradi kompleksnega življenja temveč tudi, ker imajo v divjini izrazito pomanjkanje hrane. Ogrožajo jih tudi druge spremembe, ki onemogočajo njihovo selitev: to so pretirano lovljenje in različni tipi onesnaževanja voda, dodaja National Geographic.
